Podobno sta tudi razstavi Druga obrežja - Baltsko morje in Vzhodno od vzhoda nastali v mobilnem in raziskovalnem angažmaju, kakor pretežen del Slubanovega opusa, ki prav tako nastaja na poteh. Projekta, ki ju sicer preveva popotniški duh, sta v svojem temelju vse prej kot turistično vznesena ali na drugi strani kritično ali že kar politično zavzeta, kot je to značilno za fotografski avanturizem. Slubanova fotografija je popolna kontradikcija težnjam fotografskega odpravljanja v znano in neznano. V kraje, verjetno odkrite, ki naj bi bili v podobah fotografa odkriti na novo ali vsaj prikazani, kakor jih doslej še nismo prikazali. Na Slubanovih fotografijah posebnosti krajev postajajo podobnosti, enakosti in istosti. To se dobro kaže prav v okolju dvojne, vzporedne razstave, ki sta hkrati na ogled v ljubljanskih galerijah. Obe seriji izhajata iz lastnega geografskega konteksta s pripadajočimi distinktivnimi socialnimi in širše kulturnimi značilnostmi, a na avtorjevih fotografijah - kot da bi bile vse dežele narejene po istem modelu.
Seveda pa ni mogoče skleniti, da fotograf s tem ustvarja temeljno ontološko zmedo ali celo škodo, ko ne poudarja zadosti ali sploh značilnih okoljskih ali družbenih karakteristik. Slubanov pristop ni pokazatelj nezmožnosti, ampak prej gotov znak avtorske profiliranosti, s katero svoje fotografije med drugim uspešno trži. Med sabo raznolike sociogeografske celote v svojih upodobitvah zvaja na njihove skupne osnovne poteze in značilnosti. Tod je tudi že enostavno govoriti o slogu in njegovem učinku. Slog je tehnično utemeljen v analognem instrumentariju oziroma njegovi izrazito usposobljeni uporabi in izrabi. Še posebej avtor vešče obravnava črnino; poseben tisk mu omogoča uporabo sedmih različnih odtenkov črne. Umestitev v geografsko okolje, ki predvsem v besedilih spremlja obe razstavi, je tako skorajda pesek v oči. Sluban je v obiskanih okoljih povsem neobremenjen z dejanskimi geografijo, sociologijo in kulturologijo. Še bolj kot redukcija vidnih potez obiskanih okolij je izrazita redukcija vid(e)nega na enotnega duha pokrajine, čustvo.
Upodobljena okolja so rezultati doživljanj, čisti plod impresij, prihajajo iz fotografovega intimnega odnosa do obiskanih krajev. Smiselno je pokazati na fotografova čustveno zaznamovana videnja vzhoda in Vzhoda, tega zelo širokega pojma, ki zaobjema kraje vse od Vzhodne Evrope, koder ležijo pribaltske dežele, pa do Daljnega vzhoda, do koder dejansko pelje železnica v ciklu Vzhodno od vzhoda. Nedvomno temu odnosu ton odmerja potencirano čustvo, ki mu je imena iskati na strani temačnega.
