Ste poraz na EP v Helsinkih hitro preboleli ali je pustil kaj posledic?

Lahko rečem, da sem Helsinke pozabil zelo hitro. Vsaj trudil sem se in mislim, da mi je kar dobro uspelo.

V preteklosti niste bili znani po tem, da ste veliko nastopali na mitingih najvišje ravni. V Monaku boste jutri po Londonu v enem tednu že drugič zapored. Kako to?

Glavni razlog, da si želim tekmovati na najvišji ravni, je, da bi se pred olimpijskimi igrami rad znebil tekmovalne blokade. Na treningih mi gre kot po maslu. Odlično sem fizično pripravljen, počutim se zelo dobro, skratka vse je v najlepšem redu. Težave nastanejo na tekmi, ker si morda preveč na silo želim vse skupaj unovčiti. A na silo v našem športu ne gre. V Londonu sem sicer preskočil le 218 cm, a so bili na tekmi zelo težki pogoji. To kaže tudi dejstvo, da so 222 cm preskočili le trije skakalci. Kljub temu sem bil na mokri stezi ter mrzlih in vetrovnih pogojih blizu uspeha na tej višini. Povrhu trenutno potrebujem tekme.

Ima kaj besede pri vaših nastopih na diamantni ligi vaš menedžer?

Moj menedžer je že šest let Slovak Alfons Juck, s katerim sem zadovoljen.

Pred mitingi diamantne lige ste imeli tudi tekmo za državno prvenstvo v Kopru, kjer ste preskočili le 205 cm. Mar tista tekma ni bila dobra?

To je bila posebna zgodba. Ko sem 200 cm na flop preskočil v drugem poskusu, je tekmec to višino zmogel v prvem. Ko sem na višini 205 cm prav tako na flop dvakrat lestvico podrl, sem v tretje skočil normalno in ko sem si zagotovil zmago, nisem več tekmoval.

V 21. stoletju ste skakali na flop? Ste podcenjevali tekmece?

Ni šlo za nikakršno podcenjevanje. Zaščitna blazina je bila namreč visoka le 46 cm, minimalni standardi pa so štiri cm višji. Mislim, da je na večjih tekmah blazina visoka med 70 in 80 cm. Ne morem verjeti, kako si lahko organizatorji privoščijo kaj takšnega. Gre za podcenjujoč odnos do atletov. Zato sem po zmagi prekinil tekmovanje, saj nisem želel tvegati poškodbe.

Kakšni bodo vaši cilji v Monaku?

Želim si, da bi nastopil čim bolj neobremenjen. Če mi bo to uspelo, bo tudi dosežek dober. Ne bom razočaran, če bom preskočil le 210 cm, ne bom evforičen, če bom 230, kar sem sposoben. Vem pa, da mi bo pot spet vzela veliko energije. Ob 4. uri zjutraj bom vstal (danes, op. p.), ob 9. uri imam v Benetkah letalo, ki me bo peljalo do cilja. Potem bom moral nekako priti do hotela, ki ni uraden. Iskal sem ga po spletu, da bo imel vsaj organiziran prevoz do tekmovališča.

Mar vam organizatorji ne zagotovijo namestitve v uradnem hotelu?

Ne dvoposteljne sobe. Ker z mano ne bo potoval oče (Dušan Prezelj, ki je tudi Rožletov trener, op. p.), bo šla z menoj Nika, moje dekle. Potrebujem nekoga, da bo z mano, da me vsaj posname med skoki. Precej lažje je denimo Američanom. Ti so v Evropi v veliki skupini, organizirano potujejo, s seboj imajo trenerje, menedžerja. Pri takšnih primerih, kot sem sam, so zadeve nekoliko drugačne.

Pa boste vsaj kaj zaslužili?

Lepo bi bilo. Če bom kaj zaslužil, bom zgolj od nagrade za uvrstitev.

Mar ne dobite nobene startnine?

Jaz osebno nobene. Na mitingih diamantne lige je 50 atletov, ki čakajo v vrsti, da bi lahko nastopili na prestižnem mitingu, zato organizatorji praviloma atletom, ki niso povsem pri vrhu, ne plačujejo startnine.

Kakšen bo vaš načrt do olimpijskih iger?

V Monaku bo moja zadnja tekma pred olimpijskim nastopom. V London bom odpotoval 1. avgusta, dotlej pa se bom skušal čim bolj spočiti. Državni rekord mi je vzel precej energije. Imel sem precej obveznosti, veliko sem tekmoval, tako da pravega treninga nisem imel.