Ko je družba po neuspelem postopku likvidacije šla v stečaj, je njen stečajni upravitelj odvetnik Borut Soklič odkril, da sta Grobelnik in Prebil podpisala pogodbo, ki naj bi družbi povzročila ogromno škodo. V tožbenem zahtevku je od obeh zahteval dobrih 1,2 milijona evrov z obrestmi, vendar je prvostopenjsko sodišče zahtevek zavrnilo, toda višje sodišče je sodbo spomladi letos razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Leta 2007, ko je bila družba Gozdno gospodarstvo Nazarje še v likvidaciji, je Grobelnik v okviru unovčevanja premoženja nadzornemu svetu predlagal, da bi znova vzpostavili delovanje žage in jo prodali kot delujočo. Kot je pojasnil na sodišču, je bil takrat prepričan, da bo družba delujočo žago lažje prodala oziroma da jo bo lahko prodala po višji ceni in da bo na tak način po likvidaciji ostalo za lastnike več denarja. Povedal je tudi, da takrat ni vedel, da žaga, ki jo je nameraval prodati, sploh ni bila v lasti Gozdnega gospodarstva Nazarje, ampak je bil njen lastnik Hypo Leasing. To seveda pomeni, da žage likvidacijski upravitelj sploh ne bi smel prodajati.

Nadzorni svet je njegov predlog sprejel, zato sta Prebil in Grobelnik v imenu Gozdnega gospodarstva Nazarje z Nadškofijo Ljubljana in njeno družbo Metropolitana podpisala sporno pogodbo o prodaji lesa, ki naj bi družbi zagotavljala surovino za delovanje žage. Pri tem je treba poudariti, da bi likvidacijski upravitelj za sklenitev takšne pogodbe moral dobiti soglasje skupščine družbe, saj je šlo za posel, ki je pomenil nadaljevanje dejavnosti družbe v likvidaciji. Soglasja skupščine pa ni bilo.

Sporna pogodba prinesla koristi samo nadškofiji

Pogodba je bila sestavljena tako, da družbi Gozdno gospodarstvo Nazarje ni zagotavljala dobave lesa, saj v njej sploh ni bilo dogovora o količini lesa, cena pa je določena tako, da bi Gozdno gospodarstvo Nazarje za morebiti dobavljen les moralo plačevati najvišjo ceno surovine na trgu. V zameno za te "koristi" se je podjetje moralo odpovedati visokim odškodninskim zahtevkom za povrnitev vlaganj v gozdno infrastrukturo, ki jih je uveljavljalo v denacionalizacijskem postopku.

Nadškofija je dogovor seveda izkoristila in takoj obvestila upravno enoto, ki je na podlagi pogodbe in v njej vsebovanega dogovora o umiku odškodninskih zahtevkov denacionalizacijski postopek v tistem delu, ki se nanaša na odškodnine, ustavila in sploh ni odločala o zahtevku Gozdnega gospodarstva Nazarje.

Denacionalizacijski postopek vračanja gozdov nadškofiji je tekel naprej, v vodo pa so padli tudi načrti z žago, ki je pod pogoji, ki jih je postavil likvidacijski upravitelj, nihče ni hotel kupiti, medtem ko je družba zaradi neuspelega unovčevanja preostalega premoženja končala v stečaju.

Stečajni upravitelj je prepričan, da je bila družbi, ki je šla leta 2008 v stečaj, povzročena ogromna škoda, Grobelnik in Prebil pa zagotavljata, da sta delala samo v dobro podjetja. "Ni res, da je šlo zgolj za fiktivno pogodbo. Naš edini cilj je bil znova vzpostaviti žago in jo nato bolje prodati,", je na sodišču zagotavljal Grobelnik. Po njegovih besedah je v tistem obdobju primanjkovalo lesa, nadškofija pa ga je imela v izobilju. Dejal je celo, da je denacionalizacijske zahtevke izkoristil kot orožje pri pogajanju za les, da je želel korist za vse vpletene strani in da ni zahteval, da se v pogodbi napišejo točne količine lesa, ker je "verjel v poštenost nasprotne strani".

Tudi Prebil verjel "gospodom na drugi strani"

"Imel sem popolno zaupanje v gospode na drugi strani, ker je bil njihov odvetnik moj znanec v študentskih časih," je na sodišču zagotavljal nekdanji predsednik nadzornega sveta Jure Prebil in pri tem še pristavil, da je besedilo pogodbe sestavila Nadškofija Ljubljana in da ne ve, kdaj je na upravni enoti zahtevala umik zahtevkov. Na vprašanje odvetnika Blaža Hrastnika iz odvetniške družbe Borut Soklič in odvetniki iz Celja, ali je pogodbo prebral, preden jo je podpisal, sploh ni znal jasno odgovoril, je pa ves čas zatrjeval, da so bili njegovi nameni pošteni, da bi lahko žaga prinašala na leto štiri milijone prihodkov in da je bil zelo presenečen, da je morala družba leto dni kasneje v stečaj, saj so vsa ostala gozdna podjetja dobro poslovala.

Stečajni upravitelj je poskušal doseči, da bi na upravni enoti v Mozirju vendarle odločali o umaknjenih odškodninskih zahtevkih, vendar mu ni uspelo in to kljub temu, da se je kasneje obrnil tudi na upravno sodišče, vrhovno sodišče in celo na ustavno sodišče.

Zdaj mu ostane samo še upanje, da bo okrožno sodišče v obnovljenem postopku gospodarskega spora vendarle odločilo drugače kot prvič. Višje sodišče je namreč ugotovilo, da ima stečajni upravitelj vso pravico, da vloži tožbeni zahtevek in da bosta morala oba tožena sama dokazati, da sta resnično ravnala skrbno, vestno, pošteno in v dobro družbe. Stečajni upravitelj oziroma njegova odvetniška družba je namreč prepričana, da nista ravnala kot dobra gospodarja. Grobelniku je celo očitala, da je prepozno predlagal stečaj, da ni unovčeval premoženja, da ni obveščal upnikov, da je s podpisom sporne pogodbe prekoračil svoja pooblastila in da sploh ni vložil pritožbe zoper sklep upravne enote o ustavitvi denacionalizacijskega postopka glede vprašanja odškodnine, čeprav je na sodišču celo sam povedal, da je bilo to v škodo družbe. Okrožno sodišče bi moralo že prvič te očitke razjasniti, vendar jih ni, zato je bila njegova odločitev po mnenju višjega sodišča prenagljena in se je sojenje moralo začeti znova. Odločitev na prvi stopnji naj bi bila predvidoma znana do konca leta.