Udarec po žepu, takoj plačana polovička je 60 evrov, ni pustil pričakovanih posledic. Tretjič sem se v službo odpravila po pravi strani, ne zaradi premika v glavi, temveč zato, ker se je na semaforju za v pravo smer ravno takrat prižgala zelena luč in tokrat sta policistki na kolesih dežurali na tej strani. Seveda sem se mimo pripeljala s posebnim zadovoljstvom, pa ne zato, ker sem ravnala po predpisih, temveč zato ker so bili policisti tokrat pač na napačni strani.

Jasno, da tudi mene moti, če nekdo pridivja nasproti v prepovedano smer. Zgodilo se je že, da sem se komaj izognila tipu na skuterju. Še rahlo zaspana sem se zagledala na drugo stran in nisem bila pozorna. Šele čez čas sem se zavedla kakšno izjemno srečo sem imela.

Podobno najbrž razmišlja večina kolesarjev. Če so sami na napačni strani je vse v redu, če pa se na njihovi poti pojavi kdo, ki vozi v prepovedano smer, je to pač obsojanja vredno. Vsekakor je neupoštevanje predpisov vedno bolj nevarno, saj vsakodnevno kolesari vse več ljudi, svoje pa je doprinesel tudi BicikeLJ. Na slednjega sedejo tudi manj vešči, kar predstavlja še dodatno ogroženost.
In če naštejem še nekaj kršitev, ki so bolj ali manj srečno končali. Enkrat sem med vožnjo po pločniku skoraj podrla moškega, ki je nič hudega sluteč stopil iz hiše. Drugič sem se na ljubljanski tržnici zaletela v natakarico, ki je prišla iz lokala pod arkadami. Na srečo je bila praznih rok in še bi lahko naštevala.

A vsem svojim kolesarskim prekrškom navkljub pa moram priznati, da kadar vozim na kolesu svojo 15-mesečno vnukinjo, v seveda varnem sedežu in s čelado na glavi, ne naredim na poti niti enega samega prekrška. Ne vprašajte me zakaj.