Seveda uživata tudi onadva, le da sta se za zaslužene počitnice dodatno potrudila. Po maturi sta namreč skočila še na mednarodno biološko olimpijado v Singapur, s katere se je Manca vrnila s priznanjem, Domnu pa je uspelo več, kot si je zadal - v Slovenijo se je vrnil z zlato medaljo.

Vzeti si moraš "nekaj več"

Z Domnom se srečava v kavarni blizu bežigrajske gimnazije, ki jo je zadnjič obiskal ob podelitvi mednarodne mature, kjer je zbral bleščečih 44 točk. V teh dneh za sprehod po Ljubljani in lenarjenje porabi veliko časa - oktobra ga pot namreč vodi iz Slovenije, saj odhaja na univerzo v Cambridge, kjer se bo še naprej posvečal raziskovanju in biologiji. Na vprašanje, ali mu je bežigrajska gimnazija resnično dala "nekaj več", doda le, da med gimnazijami pravzaprav ni velikih razlik. Pravi, da so način financiranja in učitelji, ki poučujejo, podobni, različni so le dijaki, ki posledično spreminjajo tudi gimnazijo. Manca razmišlja podobno. Gimnazija Škofja Loka ji je ponudila dovolj, veliko pa si je morala vzeti sama in je ravno iz tega dobila "nekaj več". Z gimnazije odhaja z barvito paleto znanja, s katere bodo v kratkem verjetno odtekle številne barve, ostale pa tiste v odtenkih narave - kemija in biologija.

Že od osnovne šole dalje jo namreč zanima naravoslovje. Ko se je morala v srednji šoli posvetiti kakšnim čudnim družboslovnim predmetom, je ob učenju spila tudi do pol litra kave ali zelenega čaja. Vseeno meni, da bi bilo v srednji šoli treba izpostaviti aktivno učenje politike. "Politično izobraževanje nam ne bi škodilo, saj na žalost pri snovi pridemo do druge svetovne vojne, potem pa zmanjka časa, novejša zgodovina in aktualne razmere pa ostanejo odprte." Sama se bo družboslovnim predmetom izognila v širokem loku, saj jo jeseni odprtih vrat - na maturi ji je do vseh možnih točk zmanjkala le ena - že čaka ljubljanska fakulteta za farmacijo, čeprav si je kot otrok želela postati veterinarka. Na odločitev za farmacijo sta vplivali starejši sestri, saj sta obe uspešno zapluli v medicinske vode.

Domen se v primerjavi z Manco ob učenju družboslovja ni vsakič znova nalil s kavo, se pa v gimnazijskem sistemu prvi dve leti ni znašel preveč dobro. Šele v tretjem letniku, ko je šolanje nadaljeval v mednarodnem razredu, so medosebni odnosi postali boljši in na voljo mu je bilo veliko več znanja in priložnosti. Je družbenokritičen? Je. Še pred najinim srečanjem ga je pot zanesla v trafiko po sveže natisnjene revije. Družbena kritičnost in kritičnost nasploh sta mu prinesli "preroško" lastnost, da si življenja ne zna več predstavljati brez večnega iskanja resnice. Ravno zaradi tega se želi posvetiti znanosti, saj je to "najboljši način, da prideš do približka objektivne resnice, znanost je temu namreč najbližja".

Ne moreš se učiti 16 ur na dan!

Stereotipno vprašanje za oba: koliko učenja in koliko prostega časa? Oba me začudeno pogledata, češ, saj če nekaj delaš s srcem, tega ne jemlješ kot delo, pač pa ti zapolni tudi prosti čas. Biologija zanju nikoli ni bila snov, ki se jo je bilo treba naguliti, pač pa sta z njo le nadgradila svoje osnovno znanje. Manca doda, da biologijo najde v popolnoma vsakdanjih trenutkih - na sprehodu v naravi jo njeni sosprehajalci večkrat pocukajo za rokav, ko odplava med drevesa. Tisti, ki jo ob takšnih trenutkih cukajo za rokav, jo zdaj razumejo. Dolga leta namreč niso videli smisla v njeni želji po vedno več in več naravoslovja. Široko znanje biologije jo je namreč pripeljalo tako daleč, da se na maturo sploh ni pripravljala. "Enostavno sem se zbudila in si rekla, o, danes pa je na vrsti še to." Edina v Sloveniji je na maturi dosegla 99 točk od 100 možnih, a se ji to ne zdi nič posebnega. V šali jo vprašam, ali bo oceno zviševala na 100, pa mi odvrne, da se nikoli ni učila zaradi ocen in da je srečna, da ni perfekcionistka. Zdaj si želi novih izzivov v Ljubljani, ne ve še, kam jo bo popeljala pot, vsekakor pa se vidi v laboratoriju. Čeprav ji je bilo v Singapurju všeč, si želi ostati doma, saj so tu ljudje, ki jo podpirajo. Domen se sicer veseli odhoda iz Slovenije, vseeno pa že načrtuje, kako se bo vsakih nekaj mesecev vračal domov.

Ob takšnih uspehih Domna vprašam po eseju, ki ga je napisal v srednji šoli - je mladost grožnja ali priložnost? Pravi, da bo mladost vedno priložnost, kakor koli se razmere obračajo proti nam. "Le da moramo mladi postati bolj samoiniciativni, delodajalci pa morajo to samoiniciativnost zaznati in nam dati možnost, da uspemo."