Sporočilo je torej, naj se ne sekiramo, naj ne pretiravamo, naj ne delamo panike. Ugovarjamo lahko, da fašisti niso le med nami, da so fašisti zdaj tudi nad nami. Na kar je spet možen odgovor, da so fašisti na oblasti, da je kak fašist na oblasti, tudi drugje. Da je to navsezadnje demokracija, da imajo ljudje pač različne nazore in politične ideje.

Ta zadnji ugovor težko sprejmem. Pa ne zato, ker bi veroval v demokracijo. Temveč zato, ker je v temelju zgrešen in zavajajoč. Če je moj bližnji liberalec, krščanski demokrat, socialni demokrat, ljudskostrankar, zeleni, socialist ipd., se z njim lahko pogovarjam o politiki, če bi mi že bilo do tega, ali zaupam, da se bodo moji in njegovi predstavniki v legalnih in legitimnih političnih institucijah znali vsaj približati dogovarjanju o takšnem reševanju naših skupnih vprašanj, ki ne bo nikogar izbrisalo. Podobno velja tudi za kake bolj ideološko odločne oziroma zadrte osebke: komunisti so se danes tako in tako po večini zmehčali, vendar se bo tudi med bolj trdimi med njimi, pa med libertarci in levimi ali desnimi radikalci le izjemoma našel kdo, ki se bo odrekel temeljem političnega življenja ali jih zanikal. Še anarhisti v svoji pragmatični eksistenci živijo od tega, kar zagotavlja delujoča država. Če pa je moj bližnji fašist, je politične skupnosti konec. Natančneje: ko je moj bližnji fašist, smo na začetkih konca politične skupnosti.

Če politična skupnost uspe zadržati fašiste v dovolj tesnih mejah, bo živela v senci grožnje lastnega razpada. Toda taka neizbrisljiva nevarnost zdrsa v "naravno stanje" sodi navsezadnje v definicijo politične skupnosti (ali, če hočete, civilnega življenja). Če pa fašizem uspe razviti svojo dinamiko prek takih ozkih meja, ki mu jih postavlja civilno ali politično življenje, bo neizogibno in nujno pripeljal do diktatorske samovlade, do strahovlade, se pravi do terorističnega preganjanja vseh, za katere bo presojeno, da so na poti njegovega okoriščevalskega in gospodovalnega gona, do izbrisovanja in tiste vrste eliminiranja ne le nasprotnikov, marveč tudi nezaželenih in motečih po golem naključju, ki jo simbolizirajo nemška koncentracijska taborišča.

Osebno ali grupaško okoriščanje in sla po gospodovanju ali užitek gospodovanja in sledenja voditelju so bili, so in bodo v večji ali manjši meri vedno del politike. V fašizmu se osvobodijo politike. Na poti k osvobajanju okoriščanja in gospodovanja se fašizem polašča obstoječih političnih institucij in zlorablja politične jezike, ki imajo nekaj verodostojnosti, dela se lahko, da prinaša politične rešitve za probleme, ki pestijo veliko ljudi, sam pa je nepolitičen. Njegovi temeljni motivi in cilji so nepolitični, prizadeva si za preseganje političnih razlik, ker je to najzanesljivejša pot do smrti politike, dejansko pa gradi na nasprotju med sabo in politiko (kar je toliko lažje, ko politiko predstavljajo skorumpirane, nesposobne, neverodostojne, zaničevane in osovražene etablirane politične organizacije in politiki).

V fašistični retoriki je sicer veliko govora o skupnosti, a ta skupnost ni politična skupnost. Skonstruirana je na podlagi znakov, ki so predpolitični, nepolitični ali protipolitični in brezpogojno izključujejo vse, za katere se meni, da takih znakov nimajo. Tudi nasprotnike se določa z znaki, ki so nepolitični: po tem, ali so všečni voditelju in njegovim pribočnikom, po tem, kdo so njihovi predniki, s kom so ali so bili poročeni, kako se oblačijo, s kom seksajo, kateri je njihov materni jezik, kateri veri so zapisani, ali se dajo podkupovati in ustrahovati ipd. Skupno dobro, ki ga vsiljujejo fašisti, skupnost, ki jo vzpostavljajo, je absolutizacija njihovih parcialnih interesov in strasti, njihove samovolje, ki terja nenehno brisanje in eliminiranje vseh, ki v kakem trenutku s kakega vidika niso videti ta pravi, ter progresivno razgradnjo političnega in pravosodnega sistema, ki bi te neprave utegnil vsaj trenutno zaščititi. Kar vlada, je kaprica, ne zakon. Zakon torej ne ščiti nikogar. Brez zakona pa ni politične skupnosti. Kaj je moderna politična skupnost drugega kot vzpostavitev zakonov, ki so enaki za vse? Kot zagotovitev zakonov, ki zagotavljajo temeljno varnost vsem, ki živijo na jasno določenem ozemlju, na katerem ti zakoni veljajo?

Antifašizem je temeljni konsenz, na katerem je bila zgrajena povojna Evropa. Še več, temeljni konsenz tako imenovanega zahodnega sveta. Poskusi revidiranja zgodovine, ki je pripeljala do definiranja tega konsenza, in torej poskusi erozije tega konsenza niso od danes. Vendar ta konsenz doslej ni bil zavržen, Evropa in ZDA vsaj uradno vztrajajo pri njem. Po zahodnem svetu obstajajo fašistične organizacije, vendar v mejah, ki se jih doslej ni smelo prekoračiti. Te meje so bile zdaj prekoračene v Sloveniji. V Sloveniji se ruši temeljni povojni evropski antifašistični konsenz.

Najprej je vlada z zloveščo demagogijo eliminirala simbole protifašističnega boja, na katerem je bila postavljena današnja Evropa, z državne proslave. Potem so politiki in politične organizacije, ki sodelujejo v tej vladi, sodelovali na proslavi domobranskih (para)vojaških enot ali jo vsaj dopustili. Ni mi znano, da bi kje v sodobni Evropi z dopuščanjem ali sodelovanjem uradne, vladajoče, vladne politike slavili spomin na vojsko, ki je med drugo svetovno vojno sodelovala - uradno sodelovala - s Hitlerjevo vojsko in pomagala vzpostavljati nacistično gospostvo. To je velik korak dalje od rehabilitacije kakšnih tako imenovanih svetovnonazorskih vprašanj, to ni ponesrečeno denunciranje skrivenčene predstave o komunizmu. To je rehabilitacija udarne sile fašističnega gospostva, slavljenje fašizma v njegovi čisti dejavni obliki.

Ker je Slovenija prelomila temeljni povojni evropski konsenz, antifašizem, je postala problem Evrope. Nihče od slovenskih politikov, nobena od slovenskih političnih organizacij razen TRS, ni reagirala na to zavrženje temeljnega, konstitutivnega evropskega konsenza - izjavo TRS pa so mediji skoraj v celoti zamolčali. Ker v Sloveniji ni nihče (razen ene zunajparlamentarne stranke) spregovoril o tem, bi morala o tem spregovoriti Evropa. V tem pogledu ja naša rešitev zdaj res v Evropi. Na žalost!