Prvotni naseljenci niso Kube imenovali brez razloga tudi Coabana oziroma "prelep kraj", a Kuba je mnogo več kot samo to. Kuba je dežela nasprotij: sreče in obupa, ljubezni in sovraštva, bogastva in revščine, medu, mleka in popolne bede. Otočje v osrčju Karibov, v obliki krokodila, popotniku ponuja mnogo obrazov. Zaradi milega, toplega subtropskega podnebja in obilice rodovitne zemlje je vegetacija otočja bujna, prava paša za oči, in se lahko pohvali z raznoliko paleto okusov na krožniku. Pokrajina je raznolika: Kuba je raj za ljubitelje narave, na razmeroma majhnem otoku je mogoče spoznati romantični kubanski kras v Vinalesu, odročne plaže na zahodu, močvirje Ciego de Zapata, ki je dom kubanskega krokodila, in gorovje Escambray, odlično za trekinge v osrednjem predelu, najvišje gorovje Sierra Maestra s Fidelovim štabom ter divje plaže in neokrnjeno naravo Baracoe na vzhodu.

Prestolnica Havana ima lepo urejeno mestno jedro, a le ulico ali dve stran hiše domačinov popolnoma razpadajo. V povprečju se vsak dan zrušita dve večji stanovanjski stavbi v Havani. Njeno pravo nasprotje pa je temperamentni Santiago, mesto ognja, poznano po divjem julijskem karnevalu, s predvsem temnopoltimi in revnejšimi prebivalci v primerjavi s preostalimi deli otoka. Na istem otoku lahko uživate v ležernem vzdušju ob cigari, mojitu in strastni salsi ter se kopate v sinje modrem morju ali pa aktivno raziščete parke narave, se podate v gorovja, odpravite na potapljanje z morskimi psi, odkrivate jame, plezate, kolesarite...

Zadnja utrdba komunizma

Leta 1492 je Krištof Kolumb prispel na Kubo in tako je Kuba postala ena glavnih španskih kolonij v Karibih vse do konca 19. stoletja. Na račun trgovine s sužnji in pridelave belega zlata, sladkorja, so prišleki na otoku bogateli, medtem ko so prvotne prebivalce skoraj popolnoma iztrebili, afriške sužnje pa nečloveško izkoriščali. Jose Marti, nacionalni heroj in simbol upora proti nepravičnim kolonizatorjem ter idejni vodja vojn za neodvisnost izpod španske nadvlade, je še danes ena osrednjih osebnosti zgodovine otoka. Tudi po posredovanju ZDA in prevzemu oblasti leta 1898 se stanje na otoku ni izboljšalo, saj je nova zunanja sila bogatela na račun Kube, in dokler so se domačini borili z revščino, so tujci uživali v razvratnem življenju, v tem obdobju je Havana spominjala na karibsko različico Las Vegasa. V upanju na svetlejšo prihodnost kubanskega ljudstva je skupina dvanajstih mladih intelektualcev pod vodstvom Fidela Castra, Camila Cienfuegosa, Che Geuvare, Raula Castra in drugih bíla gverilsko vojno proti takratnemu diktatorju Fulgenciu Batisti, ki je podpiral lobi ZDA na Kubi. In zmagala! Po razglasitvi kubanske revolucije 1. januarja 1959 je Socialistična republika Kuba ubrala drugačno pot z močno podporo Sovjetske zveze. Na otoku so zavladala nova pravila v skladu s socialističnimi načeli za dobro kubanskega naroda.

Tako ima Kuba danes višjo stopnjo pismenosti kot Slovenija, enega svetovno najboljših zdravstvenih sistemov, najnižje cene zdravil na svetu in odličen šolski sistem. Poleg tega je Kuba edina država na svetu, ki ima v svoji konstituciji pravico državljanov do zdravega okolja. Domačini imajo povprečno plačo sedem evrov na mesec, medtem ko so univerzitetni profesorji plačani od 17 do 22 evrov na mesec. Tu so tudi subvencionirani boni za prehrano, s katerimi imajo domačini pravico do nekaterih živil. A dejstvo, da domačini s plačami in boni za prehrano ter osnovnimi stroški za življenje enostavno ne morejo preživeti niti tretjine meseca, je neizpodbitno. Seveda so tu mnoge poti, ki so jih bili domačini prisiljeni izbrati, da lahko preživijo. Zato na otoku med drugim cvetijo črni trg, delo na črno ter preprodajanje in kraja izdelkov iz državnih tovarn. Najbolj zaželeno delo vseh prebivalcev je delo v turizmu, ker lahko tako domačini živijo od napitnin. Che Geuvara, desna roka Fidela Castra pri revoluciji, ideal revolucije in pravičnega življenja, oseba, ki jo v svojem srcu nosi vsak Kubanec, se verjetno obrača v grobu v mavzoleju v Santi Clari. Na Kubi pa še danes pionirčki začnejo vsak šolski dan: "Queremo che sean todos como el Che." ("Želimo si biti in težimo k temu, da bi bili vsi kot Che.") Kuba je zadnja utrdba komunizma, a zadnje čase na tem rajskem otoku socialistična načela vedno bolj uspešno sobivajo s kapitalističnimi.

Gospod, milo, prosim

Razpad Sovjetske zveze je privedel do tega, da je Kuba izgubila 80 odstotkov zunanjega trga, kar je pripeljalo do splošne gospodarske krize na otoku, ki je dosegla vrh med letoma 1993 in 1994. "Especial", posebno obdobje med letoma 1990 in 2005, je tako zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje dobrin na otoku. V tem obdobju so se domača dekleta tujcem prodajala za krožnik hrane in prenočišče. Domačini so živeli od lova na divje živali, kot sta almiqui in jutia, ki so danes skoraj iztrebljene in na seznamu ogroženih vrst. V srcu Havane, kjer so se porušile stavbe, so se lokalne skupnosti organizirale in si ustvarile organoponicose, vrtičke, ki so jih skupaj obdelovale, in s pridelki s teh vrtičkov prebrodile težko obdobje. Kdor je le mogel, se je odselil v tujino v upanju na boljše življenje, z letali, ladjami in predvsem na splavih proti Floridi. Danes je v ZDA približno 4,5 milijona kubanskih izseljencev in njihovih potomcev, ki svojim sorodnikom na Kubi pošiljajo denar in dobrine, da jim olajšajo življenje. Poleg tega je kubanska vlada na podlagi odličnega sodelovanja predvsem z Nizozemsko, Venezuelo, Kitajsko in Rusijo uspela omiliti krizo. Dovolila je tudi nekatere oblike zasebnega obrtništva domačinom. V preteklem letu je bilo odpravljenih mnogo drugih restrikcij in sedaj lahko domačini prodajo svoje nepremičnine in avtomobile brez večjega posredovanja vladnih organov. Kljub stanju na otoku je uradna stopnja revščine zelo nizka. Organoponicosi so še vedno zelo razširjena oblika pridelave hrane domačinov, vso zelenjavo in sadje pridelujejo brez pesticidov, ampak verjetno zaradi njihovega pomanjkanja in ne lastne odločitve za zdravo življenje. Morebitno odpiranje Kube proti zahodu oziroma sprememba politike otoka do sodelovanja z drugimi državami bo zelo verjetno privedla do nihanja ravnovesja na otoku, ki je zelo krhko, in zelo verjetno se bo nekoč življenje na Kubi popolnoma spremenilo. Vprašanje o tem, kakšna bo ta sprememba in v čigavo korist bo, pa ostaja. Embargo ZDA proti Kubi (tudi zaradi sporov, ki se tičejo Guantanamskega zaliva na vzhodnem delu otoka, ter neuspele invazije ZDA na Prašičji zaliv leta 1963) traja že dobrega pol stoletja in kubanska vlada ga uspešno izkorišča, kot izgovor za pomanjkanje dobrin na otoku, ki bi lahko bile uvožene od drugod. Tako mora domačin, da bi prišel do mila, najprej zamenjati svojo plačo, ki jo dobi v nacionalnih pesih, v konvertibilne pese (ki so bili uvedeni leta 2005, kot alternativa dolarjem, ki so jih na otoku uporabljali tujci; en konvertibilni peso je približno 25 nacionalnih pesov) in nato oditi do trgovine, ki posluje v konvertibilnih pesih, da si tam lahko kupi svoje milo, ki stane približno sedem evrov, torej toliko, kot znaša celotna uradna povprečna mesečna plača. Trgovine, ki poslujejo z nacionalnimi pesi, namreč premorejo v povprečju okrog deset različnih dobrin. Zato sploh ni presenetljivo, da ljudje, ki beračijo na ulicah, preden prosijo za denar, prosijo za milo in za mnoge dobrine, do katerih ne morejo priti. Ja pa ena stvar, ki je v ZDA ni možno kupiti za noben denar - kubanske cigare, ki so eden glavnih izvoznih izdelkov otoka.

Kubanci niso revni

Kljub vsem težavam v vsakdanjem življenju se Kubanci najuspešnejše proti njim borijo s smehom in z ljubeznijo. Njihova sreča in ljubezen izvirata iz preprostega življenja in tega, da cenijo to, kar imajo, in ne tega, česar nimajo. Zaradi težkih življenjskih razmer so družina, soseščina in verske skupnosti pomembne, saj si v tem krogu ljudje pomagajo med seboj. Santerija, pot svetnikov, je sinkretično verovanje, mešanica med krščanstvom, animizmom in črno magijo. Velja za posebno razširjeno obliko verovanja na otoku, saj ne predstavlja samo verskega obreda, ampak spodbuja druženje, ples, glasbo in ponuja duhovno pomoč svojim članom. Tako ima vsakdo, ki veruje v santerijo, svojega osebnega svetnika, ki pazi nanj, ki mu posveti domač oltar in ki ga vodi skozi življenje. Uradno je najbolj razširjeno verovanje katoliško krščanstvo. Zaščitnici otoka, Devici Mariji iz Cobreja, je posvečeno tudi največje svetišče na otoku v rudniški vasici El Cobre, ki ga je obiskal tudi Papež Janez Pavel II., ki je med svojim obiskom močno kritiziral položaj na otoku.

Zagotovo pa je največ kubanske duše najti v kubanski glasbi. Ne pozabimo, da so svetovno znani glasbeniki, na primer Ibrahim Ferrer, Sindo Garay, Compay Segundo, Benny More in Celia Cruz, doma s Kube. Že v času sužnjelastništva so afriški sužnji svojo žalost in srečo izražali skozi glasbo in tako je še danes. Kubanska glasba je zelo raznovrstna in je odraz kozmopolitskega prebivalstva otočja. Združuje afriške, kitajske, španske in mnoge druge vplive. Po revoluciji se je na razvila tudi nova zvrst, reggaeton, ki je med mladimi najbolj priljubljena in jo lahko slišimo povsod po otoku. Kubanci imajo ritem za glasbo in ples v krvi. Tako se najraje zabavajo s plesom, salso in drugimi zvrstmi, v melodijah, v katerih se orgazmično zvijajo kot kače in spretno zlivajo z divjimi ritmi. Kot pravijo, ritma se ne moreš naučiti, moraš ga čutiti v sebi in izraziti.

Tako kot je Kuba otok večnega poletja, so tudi vroča srca domačinov večno mlada in nasmejana, zato ker Kubanci gledajo na življenje optimistično, se ga veselijo in predvsem v njem uživajo. Plešejo, ljubijo in smejejo se tako stari kot mladi, saj vedo, da je vse, kar je zunaj njihovih brezčasnih src, minljivo in spremenljivo ter ima svoj konec.