Ko je julija 1917 avstro-ogrski vojak Franz Kautsky narisal Britof, predel Deskel, naselja z več gručastimi jedri na levem bregu reke Soče, je bil kraj večinoma v ruševinah, saj so ga italijanske granate razdejale že na začetku prve svetovne vojne v drugi polovici leta 1915. To, kot pravi 74-letni upokojeni delovodja v anhovskem Salonitu in vneti raziskovalec krajevne zgodovine Jože Gorjanc, velja tudi za župnijsko cerkev svetega Jurija in hiše okoli nje, med katerimi je bila ob desnem robu risbe poleg šole tudi domačija njegovih staršev, po domače Pri Bernavščkovih.
Prve žrtve bojišča ob soški fronti, ki je v dolžini devetdeset kilometrov potekala v zahodnem slovenskem visokogorskem svetu, v dolini reke Soče in na kraških planotah, je bilo civilno prebivalstvo. Obe vojski sta vsaka na svoji strani ukazali izselitev ljudi z območja v neposredni bližini frontne črte. V času bojev na soški fronti (od maja 1915 do oktobra 1917) so Italijani iz krajev na desnem bregu Soče izselili od 10.000 do 12.000 prebivalcev, medtem ko so Avstrijci v tem času pregnali z domov v Posočju v notranjost monarhije 80.000 ljudi. Med slednjimi je bilo tudi približno štiristo prebivalcev Deskel, ki so začasna pribežališča dobili v taboriščih v Brucku ob Litvi jugovzhodno od Dunaja in Steinklammu pri St. Pöltnu. Med slovenskimi begunci je bila polovica žensk, ki so morale skupaj s svojimi otroki in pogosto tudi starši zapustiti domove. Nekatere so imele dovolj časa, da so natovorile vozove in vpregle živino, druge so v paniki pobrale le otroke in se odpravile na pot, večina pa s seboj tako ali tako ni imela česa vzeti.
Žalostne usode beguncev
Medtem ko nam je naš sogovornik v pritličju svoje hiše v Rodežu razkazoval različne begunske dokumente in predmete s soške fronte, ki jih hrani v svojem "muzeju", nas je opozoril tudi na eno od značilnih žalostnih zgodb, ki jo je Cvetka Lapajne v raziskovalni nalogi o beguncih v prvi svetovni vojni zaupala učencem OŠ Deskle. V begunstvo so odšli poleti 1915. Mama s štirimi malimi otroki, nono in teta. Rečeno jim je bilo, da odhajajo za kratek čas in naj s seboj vzamejo samo najnujnejše. Na voz so naložili nekaj hrane, oblačil in posteljnino. Zaprli so okna, zaklenili vrata, v voz vpregli kravo in s težkim srcem zapustili dom. Odšli so k teti v Grgar in tam ostali tri mesece. Nono in teta sta bila nato odpeljana v taborišče Bruck pri Litvi, mama z otroki pa je odšla na Jesenice, kjer je bil oče železničar. Toda na tej poti sta ji za posledicami kolere umrla tri in pol leta star sinček in eno in pol leta stara hčerka, tako da je k očetu prišla samo z dvema živima otrokoma. Na Jesenicah so živeli do konca vojne. V Deskle so se vrnili med prvimi, konec leta 1918. A njihova hiša je bila porušena, vse je bilo izropano, uničeno. Zato so jih namestili v lesene barake v Plave, kjer so živeli šest let. Na svoj dom so tako prišli šele leta 1924, ko so z vojno odškodnino in očetovimi prihranki obnovili oziroma na novo zgradili hišo in hlev.
Podobna usoda je po besedah Jožeta Gorjanca doletela tudi vse druge Deskljane, ki so takoj po prihodu iz begunstva in vojske (moški so bili v glavnem mobilizirani) začeli obnavljati svoje porušene domove. Medtem pa so razen v barakah živeli tudi v kavernah in objektih, denimo hlevih, ki so preživeli vojno vihro kolikor toliko celi in so jih lahko preuredili v zasilna bivališča. To velja tudi za Britence (prebivalce Britofa), katerih domove je na razgledniški upodobitvi ujel avstrijski oziroma češki risar in si (z desne proti levi) sledijo takole: stara šola, ki je svojo novo naslednico dobila leta 1963 v Dolnjih Desklah, Bernavščkovi (kasneje Mokrinovi), Zajščevi, Lukovi, Kavčevi (in za njimi Bernardovi), levo od cerkve je župnišče in nato Zimičevi, Mirnčevi, Laščakovi, Bolantinovi, na koncu pa je še pokopališče, po katerem je ta predel dobil ime in ki je zdaj precej povečano.
Avstrijski risar je še videl železnico in Sočo
Leta 1928 je bila temeljito obnovljena tudi v letih 1886-1890 zgrajena cerkev svetega Jurija, od katere so po topniškem obstreljevanju ostali le temelji, nekaj zidovja in veliki oltar. S pomočjo vojne odškodnine so jo znova postavili, pri čemer so zvonik z njene južne prestavili na njeno severno stran. V cerkvi je zanimiv oltar brezmadežnega srca Marijinega, ki so mu interniranci, ki so se srečno vrnili iz taborišč, v znak hvaležnosti na obeh straneh dodali še kip svetega Jožefa in svete Lucije. Leta 1938 so ob sodelovanju v Ročinju rojenega duhovnika in skladatelja Vinka Vodopivca vgradili orgle, na katere je po njihovi obnovi leta 1985 prvi zaigral znani organist Hubert Bergant.
Več v tiskani izdaji!