Kratka novica je minule tedne vzbudila neverjetno pozornost in so jo objavili pravzaprav skoraj vsi mediji - čim starejši smo, tem hitreje nam beži čas. Je to sploh mogoče, je res ali gre le za subjektivno oceno?

Znanstveniki univerze v ameriškem Cincinnatiju so že v 70. letih ugotovili, da ima to subjektivno ocenjevanje minevanja časa svoje osnove. Vzemimo za osnovo, da bomo živeli 80 let. Pri 20 letih ugotovite, da ste na polovici subjektivnega življenjskega časa, pri 40 letih ste na 71 odstotkov subjektivnega časa. Če zapišemo po domače, ste pravzaprav že "subjektivno" mrtvi, če ste starejši od 30 let. Vmes je seveda nekaj matematike. Pri 20. rojstnem dnevu eno leto življenja pomeni pet odstotkov našega življenja, pri 80. rojstnem dnevu pa pomeni eno leto le 1,7 odstotka našega življenja.

Gor ali dol, gre za neverjetni občutek, da nam starejši, kot smo, čas beži hitreje, ker se pač z leti starosti subjektivno dojemanje časa spreminja. To je že zdavnaj ugotovil ameriški fizik Richard P. Feynman, umrl je leta 1988, ki je bil kultna figura znanosti dvajsetega stoletja in eden najizvirnejših, najzanimivejših pa tudi najzabavnejših mislecev tistega časa.

Feynman, ki je znal zapleteno znanost predstaviti lahkotno, razumljivo in dostopno, je nekoč prebral analizo ameriškega profesorja o subjektivnem dojemanju hitrosti teka časa. Žena tega profesorja je bolehala za kroničnim nihanjem telesne temperature in profesor je hotel dokazati, da je subjektivno dojemanje časa odvisno od - telesne temperature. Feynmana je to tako razburilo, da se je preučevanja tega zanimivega problema lotil še sam. Je subjektivno dojemanje hitrosti teka časa odvisno od hitrosti bitja srca, od prisotnosti reakcije z železom v krvi ali od česa drugega? Subjektivno dojemanje časa se lahko spremeni pod marsikaterim vplivom, od alkohola naprej, če hočete, ampak za resno raziskavo je bilo to premalo.

O teku časa so v zgodovini razmišljali že mnogi. Veliki Aristotel je dejal, da je tisto, ki podeljuje gibanje (kinesis), negibljivo (akineton), torej gre za negibno osrednjo ničelno točko, okoli katere se odvija gibanje. Po splošnem mnenju je v resnici do sedaj to najpravilnejši pogled na čas, seveda pa ga še nismo dojeli, še manj logično pojasnili. Stari Grki so delili čas na božji sveti čas, ki omogoča uresničitev mitov in legend, ter na kronološko merjeni linearni čas. Budisti trdijo, da je čas iluzija, sloviti Newton je o dojemanju absolutnega časa govoril o masi, ki je merilo gibanja, in še bi lahko naštevali.

Ameriški psiholog Steve Taylor je potem to subjektivno dojemanje časa le razložil povsem po domače, na konkretnem primeru. Ugotovil je, da imajo ljudje, ki na primer odpotujejo na avanturistične konce sveta, občutek, da so bili na potovanju dlje časa, v primerjavi s tistimi, ki so v istem času vsak dan lenobno ležali na plaži in niso počeli ničesar.

Več v tiskani izdaji!