Tega v preteklosti nisem bil vajen. To je bil čas, ko je kladivo letelo zelo daleč in so se pilile le še malenkosti. Tokrat sem se odločil, da dam poudarek moči, za katero menim, da ni bila na dovolj visoki ravni, da bi se lahko spopadel za medalje na tekmi. Uspelo mi je doseči raven, ki je dovolj visoka, da ostajam v igri. Zdaj je na vrsti tehnika. Ostanejo mi še trije tedni, da spočijem telo, najdem korekten tehnični model in da pridem na tekmo z daljavami, ki bodo upravičile ime olimpionika.

V teh dneh me je neprijetno presenetila novica o črtanju Nine Kolarič in Boštjana Buča s seznama potnikov za olimpijske igre. Na Olimpijskem komiteju Slovenije so to strokovno obrazložili z neustrezno pripravljenostjo. Drži, da tako Nina kot Boštjan letos nimata rezultata, ki bi upravičil nastop na olimpijskih igrah. Drži tudi, da po pravilniku o primerni pripravljenosti odloča strokovni odbor OKS. Ne drži pa, da sta edina, ki letos nista pokazala dovolj za nastop na olimpijskih igrah. Teh je mnogo več. Razlika je "le" v tem, da so njim pogledali skozi prste in da oni potujejo v London, Nina in Boštjan pa ostajata doma. Dvojna merila, ki so jih gospodje z OKS uporabili v tem primeru, so nepoštena. Ne pričakujem, da bodo napako priznali, kajti menim, da ne gre za napako, ampak obračun z Atletsko zvezo Slovenije, s katero že dolgo niso v najboljših odnosih. Na žalost pa sta tokratni žrtvi nič kriva atleta.

Povsem nasproten primer sem jaz osebno. Zahvaljujem se svojim osebnim sponzorjem, Olimpijskemu komiteju Slovenije, Atletski zvezi Slovenije in Slovenski vojski, ki ste me podprli v letošnji sezoni dostojno nazivu Olimpionik. Osebni sponzorji mi že leta omogočajo delovanje na najvišji ravni, katere posledica so vse medalje, ki sem jih prinesel s svetovnih prvenstev, in zlata olimpijska medalja iz Pekinga, ki pomeni uresničitev mojih sanj. Brez Vas jih ne bi nikoli uresničil! OKS, AZS in Slovenski vojski se zahvaljujem za finančno pomoč v okviru njihovih zmožnosti in predvsem za ugodnosti, ki so mi jih dovolili v letošnji olimpijski sezoni. Priznam, da sem težek primer, a sem kljub temu naletel na izredno korekten odnos vseh vpletenih institucij. OKS mi je pomagal pri organizaciji priprav v San Diegu in mi oprostil neprisotnost na vseh dogodkih pod njegovim okriljem. Prav tako sta mi to omogočili AZS in Slovenska vojska. Cenim vaše razumevanje.

Drage bralke, dragi bralci mojih kolumn. To je moja zadnja kolumna za časnik Dnevnik, kateremu se zahvaljujem za priložnost, da sem lahko z vami delil svoja razmišljanja. Naj se od vas poslovim v olimpijskem duhu.

Pred nami je svetovni dogodek - olimpijske igre! Olimpijski duh povezuje predvsem športnike in športne navdušence, mnogokrat pa tudi ljudi, ki se sicer razhajajo v različnih stvareh. In prav je tako. Naj bo čas olimpijskih iger čas povezovanja, čas, ko bomo vsi zmogli narediti korak k strpnosti in razumevanju drugačnih. Nam športnikom boste izkazali veliko spoštovanje z navijanjem, tako za zmagovalce kot, upamo, tudi za poražence. Vsak izmed olimpijcev želi stopiti na najvišjo stopničko, a tam je prostor le za enega. Veliko stopnico smo prestopili, ko smo bili izbrani v olimpijsko reprezentanco Slovenije. S ponosom bomo zastopali barve Slovenije v Londonu. Želimo si, da bi to opazili tudi vi. Vsi se bomo borili do konca svojih moči, a ne bomo vsi najmočnejši. Zmagovalci bomo veseli vašega aplavza, poraženci še bolj. Naj ne bodo olimpijske igre le tekmovanje, temveč tudi predstava umetnosti telesa in čustev. Če boste uspeli narediti korak nazaj in gledati predstavo s kritične distance, sem prepričan, da vam bo športni "sveti" dogodek ostal v lepem spominu. Tekaški korak, borba, zavesljaj, strel, podaja, rotacija, skok, premet, sreča, obup, svežina, izčrpanost, hitrost, vztrajnost... Vse to in še mnogo več bomo za vas uprizorili najboljši športniki sveta. Poskusite doživeti z nami te trenutke, za katere smo se pripravljali dolga leta. V mislih nam pomagajte na tekmovališču in mi vam bomo vračali z umetnijami. Uživajte!