Primož, zakaj ste se odločili za nastop na blejski Nočni 10ki? Glede na vaš dosežen čas to ni bila samo promocijska poteza, čeprav je šlo za nočni tek?

Da, čas 30:21 je na izmerjeni razdalji tudi zame dobro merilo. To je čas, ki ga lahko primerjam s časom pod 30 minut na stezi. Po tritedenskih pripravah je to zagotovo dobro. Pričakoval sem, da bom tekel slabše. Še treniram na polno in tudi osemurna vožnja je bila za menoj. Že na ogrevanju sem videl, da sta se nogi lepo obračali. Za nameček je Jan Breznik poskrbel, da sva imela že v prvem krogu okoli jezera dober ritem pod tremi minutami na kilometer. To je znamenje, da sem že v dobri formi. Posebno še, ker gre za bolj razgibano traso od običajne na maratonu, ko se ritem vseskozi spreminja in je treba paziti na korak. Tudi svetloba me je malce motila. A ponoči sem imel občutek, da sem tekel še hitreje.

Zagotovo boste olimpijec z najbolj pristnim stikom s športno bazo.

Ne zdi se mi smiselno, da bi treniral vedno sam, ob tem pa me rekreativci ne bi nikoli videli. Navsezadnje je največji čar maratonov, da se lahko vsi primerjajo z najboljšimi. Na kolesarski dirki Tour de France to ni mogoče. V petek grem še na mali maraton okoli Osojskega jezera na Koroško.

Po izpolnjeni olimpijski normi v Linzu niste veliko nastopali.

Moral sem si vzeti kar šest tednov tekaškega premora. Poškodba kolka je bila prehuda. Do začetka junija sem si vzel čas za počitek, a sem vmes kolesaril. Kolo mi je posodil kar Jani Brajkovič. S Tomažem Nosetom in drugimi novomeškimi kolesarji smo naredili tudi po 150 kilometrov dolge treninge. Na klance je vedno kar pošteno letelo. Prav užival sem. Morda je bil tudi zaradi tega napredek v St. Moritzu zelo opazen.

Vas je spremljal tudi trener Roman Kejžar?

Teden dni. Nad nekaterimi težkimi treningi se je samo čudil, kako dobro so mi uspeli na tako visoki nadmorski višini. Preostanek vadbe sem bil bolj sam svoj trener, česar sem že vajen. V St. Moritzu je sicer pravo predolimpijsko mravljišče. Tam je kopica atletov in maratoncev, tako da dolgočasno ni bilo. Največ sem treniral s Kanadčanom, ki je letos tekel maraton 2,10:47 in gre seveda v London. Vsaj še 20 takšnih je bilo tam.

Kako vam uspe vsak dan znova priganjati svoje telo?

Najbolj me tare, da svojega telesa še ne znam najbolje poslušati. Trening maratona je, kot bi vsak dan vozil Tour de France. Pogosto sem tako utrujen, da zjutraj težko sploh vstanem. Vseskozi se bojujem s tem, da ne bi bil kakšen trening le preveč za moje telo. Včeraj sem imel dolg trening in po 18 kilometrih me je začela peči tetiva na nogi in na srečo me je spremljala žena z avtom. Takoj sem lahko prekinil trening. Zavedam se, da moram pred Londonom dobro poslušati svoje telo.