Zdaj 40-letni Vehovar je po karieri kajaku povsem obrnil hrbet, v zadnjem času pa prisega na triatlon: "S kajakom že dolgo nimam nobenega stika. A mogoče bom septembra in oktobra spet malce sedel v čoln kot del priprav za nastop na Ironmanu naslednje leto."

Od osvojitve srebrne kolajne v Atlanti je minilo že šestnajst let.

Spomini na Atlanto iz leta v leto bolj bledijo, vseeno pa so eni najlepših v mojem življenju. Tam se je na določen način zaključevalo moje športno obdobje in skoraj dvajsetletni trud, ki sem ga kronal z olimpijsko kolajno. V Atlanti sem dobil poplačilo in zadoščenje za vse, kar sem počel. Kolajno sem skrbno načrtoval in če je ne bi osvojil, bi bil zelo razočaran.

Slavje po osvojeni kolajni je bilo tako v Atlanti kot po vrnitvi v domovino bučno in polno nenavadnih doživetij.

Bilo je zares pestro, a nekatere stvari seveda niso za v javnost (smeh). Med igrami smo bili v dislocirani olimpijski vasi in po prihodu v Atlanto je sledila tudi glavna zabava v slovenski hiši. Ker je bilo konec tekmovanj, smo si kajakaši privoščili dobro zabavo in se ga malce preveč napili. Fedja Marušič je bil eden tistih, ki so takrat najbolj globoko pogledali v kozarec. Na koncu je bilo z njim tako hudo, da smo ga obnemoglega vozili po Atlanti v nakupovalnem vozičku. Ustavili so nas policisti in nas skoraj zaprli, saj so bili prepričani, da v vozičku prevažamo truplo. In takrat se ga je za nekaj časa prijel vzdevek Truplo. Ko smo prišli domov, so se slavja nadaljevala. Še sreča, da so me kmalu spet čakale tekme, sicer bi me lahko odneslo predaleč.

Kaj športniku prinese olimpijska kolajna, tako na športnem kot na zasebnem področju?

Lahko je dobra odskočna deska za marsikaj, a to je odvisno od množice dejavnikov. Kakšnih posebnih privilegijev in bonitet ne prinaša, razen morebiti tega, da lažje dobi kakšnega sponzorja kot prej. Sicer pa kolajna prinaša s sabo predvsem veliko odgovornost ter večji pritisk in obremenitev. Iz osebnih izkušenj lahko rečem, da so bile vse moje tekme, tekmovanja in celotna kariera zaradi kolajne precej težje, predvsem zaradi večje psihološke obremenitve in pričakovanj javnosti. Spremeni se tudi pogled okolice nate, vsemu pa se je enostavno treba prilagoditi. Kar zadeva medijsko pojavljanje in prepoznavnost v javnosti, so to vsaj zame bolj ali manj nepomembne in zanemarljive zadeve.

OI 1996 v Atlanti okusili kot tekmovalec, dvanajst let pozneje še kot funkcionar v vlogi vodje slovenske olimpijske delegacije.

Ti dve vlogi sta tako različni, da ju sploh ni mogoče primerjati. Izkušnja iz Pekinga leta 2008 je bila zame pozitivna, moja glavna prednost pa je bila v tem, da sem kot nekdanji športnik dobro vedel, kaj tekmovalci na tako pomembnem tekmovanju potrebujejo. Svoje tekmovalne izkušnje sem s pridom uporabil tako v svojem pristopu do športnikov kot celotnega dogodka. Že pred igrami v Pekingu sem si kot glavni cilj zadal, da moram biti skupaj s sodelavci servis za športnike v vseh zadevah, tudi najmanjših. To je pomembno zato, da se športniki ne obremenjujejo z ničemer drugim kot s treningi in tekmami. Težko je reči, katera vloga, tekmovalna ali funkcionarska, je težja. Slednje do Pekinga nisem niti poznal niti izkusil, zato je bilo na Kitajskem zame veliko stvari povsem novih. Če pa si tekmovalec in imaš za sabo veliko pomembnih tekmovanj, so tudi olimpijske igre bolj ali manj rutina.

Med OI na Kitajskem ste poskrbeli za šok: po osmih letih in pol ste med treningom Petra Kauzerja sedli v čoln.

Vsi moji prijatelji so se zgražali nad mano, češ kako sem debel in zanemarjen in kaj je ostalo od vrhunskega športnika. Bil sem jezen in sem dejal: "Zdaj pa je konec heca. Dajte mi čoln, da vam pokažem, kako se to dela." Edini motiv za mojo potezo v Pekingu je bilo dejstvo, da so se drugi delali norca iz mene. A če bi se danes spet kdo delal norca iz mene, ne bi mogel tega ponoviti. Dvomim, da bi se sploh še znal dobro peljati s kajakom.

Pred leti ste dejali, da ste razočarani, ker je kajak eden tistih športov, ki je v zadnjih treh olimpijskih ciklusih najbolj nazadoval. Ali še vedno tako mislite?

Še vedno vztrajam pri tej trditvi. Kajak je šport, ki predvsem zaradi nepravilnega in celo katastrofalno slabega dela krovne mednarodne organizacije izgublja iz leta v leto. Enostavno ga ne znajo približati sponzorjem, zato v tem športu ostajajo najmočnejše tiste države, ki znajo največ denarja posrkati iz državnih proračunov, na primer Francija in Anglija. Primanjkuje tudi tekmovanj. To, da so le štiri tekme svetovnega pokala na leto, je smešno, kajak pa je zaradi tega karikatura športa. Ljudje, ki trenutno delajo na mednarodni kajakaški zvezi, niso niti vešči svojega posla niti nimajo vizije. Svoje delo opravljajo zelo slabo, medtem ko je slovenska zveza ena tistih, ki v svetovnem merilu delujejo najbolje.

Zgolj hipotetično vprašanje: če bi Andraž Vehovar s svojim čolnom iz Atlante in takratno tehniko veslanja nastopal v Londonu, čemu bi bil podoben njegov nastop?

Če se malce pošalim, lahko rečem, da bi bilo tako, kot če bi Leona Štuklja pred petnajstimi leti spet postavili na kroge. Od mojih tekmovalnih časov se je način veslanja povsem spremenil: vedno manj poudarka je na tehniki in vedno več na moči, vse skupaj pa je hitrejše. Lahko rečem, da v kajaku vedno bolj prevladuje moč, v mojih časih pa je bil prisoten vsaj del tehnične romantike. Tudi sedanji tekmovalci so telesno precej bolje pripravljeni, kot smo bili mi.

V katero smer gre olimpijsko gibanje? Se strinjate, da je šport vedno bolj podrejen interesom kapitala in dobička multinacionalk ter da je v njem na žalost vedno več dopinga?

V prvi vrsti zadeva postaja vedno bolj profesionalna na vseh področjih: tako v pristopu tekmovalcev kot tudi krovnih organizacij in sponzorjev do športa. V tem ne vidim nič slabega, ker potem v športu ni skoraj več nobene hinavščine, vsi vedo, za kaj delajo in za koliko. Pri dopingu ni nič drugače, kot je bilo včasih. Morebiti se bo slišalo čudno, a mislim, da je dopinga manj kot nekoč. To je posledica večjega razvoja protidopinških programov, testiranj in sistemov ter tega, da športnikov ne testirajo le na tekmovanjih, ampak tudi v pripravljalnem obdobju. A je tudi res, da je doping vedno bolj sofisticiran in da ga je težje odkriti, zato bo potrebno na tem področju še veliko storiti.