Silvio Berlusconi je (bil) eden takih politikov. Na vrhuncu svoje kariere je imel poleg lastnih televizij kot premier neposredni vpliv tudi na javno televizijo. Berlusconi je vedel, da lahko postane določena trditev resnica le v primeru, če jo dovolj časa ponavljaš in se ob slabih bralnih navadah svojih sodržavljanov po možnosti pojavljaš tudi na televizijskih ekranih. Vedel je tudi, da se je treba znebiti vsake protivladne kritike, zaradi česar se je po besedah italijanskega Nobelovega nagrajenca za literaturo Daria Foja tudi satira umaknila s pomembnejših televizijskih programov. Se še spomnite letošnjih Viktorjev, ki jih je med drugimi vodil tudi snovalec legendarne, vendar za mnoge že pozabljene oddaje TV Poper?

S podobnimi načrti se je v svoj prvi premierski mandat podal tudi predsednik SDS, sicer solastnice političnega tednika. Janez Janša si je želel s skrbno pripravljeno strategijo na silo podrediti nekatere tiskane medije in javno radiotelevizijo, vendar ga je desant na medijsko prizorišče na koncu drago stal. In obrnjeno. Medtem ko se je moral sam na naslednjih državnozborskih volitvah kljub pomoči čez noč izdanih brezplačnikov sprijazniti z nepričakovanim in zato toliko bolj bolečim porazom, se je prvi program javne televizije začel soočati z negativnim trendom gledanosti, ki se je začel ravno leta 2004, ko je Televizija Slovenija sicer dosegala najboljše rezultate.

Ob gledanosti in odnosih, ki so se z zadnjimi vladnimi posegi v obliki omejitev sklepanja avtorskih pogodb in pasivnosti vodstva avtonomne hiše med zaposlenimi na Kolodvorski še bolj zaostrili, ter razmerah, v katerih nekateri časopisi že dihajo na škrge, se Janši in njegovim političnim soborcem v novem mandatu ni treba preveč ukvarjati z medijskim prostorom. Ker so za zdaj dovolj na prvi pogled nedolžne spremembe zakonodaje, s katerimi vlada le nekaterim televizijam posebnega pomena dovoljuje brezplačno oddajanje na infrastrukturi javne RTV, bo v trenutni situaciji, ki jo bo kmalu obogatila tudi predsedniška kampanja, toliko bolj pomembno spremljati rojstvo nove komercialne televizije, za katero stoji državni telekomunikacijski gigant. Italija je med tem podoben projekt tudi z Berlusconijevo pomočjo že preživela. "Če se veliko podjetje, ki se ukvarja s povsem drugačnimi posli, odloči, da bo investiralo v televizijo, to stori iz dveh razlogov: da si zagotovi politično zaščito in da ima izsiljevalski vzvod, ki ga lahko napne ali popusti, ko je treba," je klavrni konec televizije La7 pred kratkim pokomentiral italijanski novinar.

Če bodo predsednika SDS vnovič zasrbeli prsti, s katerimi je v prvem mandatu premikal direktorje in urednike na medijski šahovnici, bo imel kljub pravnim dilemam kmalu na voljo novega državnega velikana, ki bo z vso svojo infrastrukturo namesto njega začel lomastiti po deželi pohabljenih palčkov, kar skrbi celo do zdaj nedotaknjeni Pro plus. Ne pozabimo, da podatki o oglaševanju zadnja leta jasno kažejo, da televizija popolnoma obvladuje slovenski oglaševalski prostor. Dokler pa bo nova ekipa drugega največjega novičarskega portala v državi v tako težkih časih (še naprej) pripravljena odpirati "ekskluzivne" zgodbe iz polpretekle zgodovine in voditi boje z nenaklonjenimi novinarji, je premier lahko miren.