Starosta slovenskega gledališča, pedagog in literat, sicer pa dolgoletni član ansambla ljubljanske Drame, ki je včeraj v 80. letu starosti umrl v Ljubljani, se je v zavest množic zapisal vsaj s svojo legendarno vlogo v znameniti komediji Moj ata, socialistični kulak Toneta Partljiča, ki so jo na odru odigrali več kot 120-krat ter nato po njej posneli še uspešen film, in pa kot advokat Janez v filmu Cvetje v jeseni režiserja Matjaža Klopčiča. Njegov igralski opus sicer obsega približno 150 gledaliških vlog, nastope v kakih štiridesetih filmih, še večjem številu televizijskih dram in nadaljevank ter v okoli dvesto radijskih igrah. Za svoje delo je prejel celo vrsto priznanj, med njimi Župančičevo nagrado (1974), Borštnikov prstan (1985), Prešernovo nagrado (1985) in srebrni znak svobode Republike Slovenije (1996).
Polde Bibič se je rodil leta 1933 v Mariboru, veliko večino svoje igralske poti pa je preživel na odru osrednjega slovenskega gledališča, v ljubljanski Drami, kamor je prišel leta 1957 in ostal vse do formalne upokojitve leta 1995, na občasne nastope pa se je tja vračal še pozneje; vmes je bil štiri leta (1977-1981) tudi njen ravnatelj. Na takratni Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani je sicer diplomiral leta 1961, kot je nekoč omenil, pa je v igralske vode prišel skorajda po nekakšnem trenutnem navdihu. "Nisem vedel, kaj bi študiral. Malo sem mislil na gozdarstvo, vendar sem na poti do Krekovega trga, kjer je bila fakulteta za gozdarstvo, prej prišel do akademije, pa sem šel kar tja na sprejemne izpite - in ostal," se je pred slabim desetletjem spominjal v pogovoru za naš časopis. V življenju se je nato lotil še številnih izzivov, od poučevanja in že omenjenega direktorovanja do pisateljevanja in političnega udejstvovanja ("Najbolj sem obžaloval kajenje in pečanje s politiko," je pozneje zapisal v eni svojih knjig), toda vse do konca je ostal predvsem igralec - in to eden redkih, ki so skozi skrajno raznovrsten nabor vlog blesteli tako na gledaliških deskah kot na filmskem traku.
Čeprav je v teatru nastopal tudi v klasičnih in modernih delih iz svetovne dramske zakladnice, se je najbolj uveljavil skozi glavne vloge v slovenskih dramah, med drugim v Cankarjevih dramah Pohujšanje v dolini šentflorjanski, Hlapci in Za narodov blagor, Kreftovih Kranjskih komedijantih, Grumovem Dogodku v mestu Gogi, kot najljubše je nekoč izpostavil nastope v Strniševih Žabah, Zajčevem Vorancu in Jančarjevem Velikem briljantnem valčku. "Osebno raje igram vloge, ki jih drugi še niso, torej praizvedbe. V tem se razlikujem od večine kolegov, ki si želijo igrati velike vloge v znanih igrah. Mene je vedno bolj mikala sodobna dramatika," je dejal nekoč. Pri filmu je najpomembnejše vloge odigral v filmih Matjaža Klopčiča, ob že omenjenih so bili to še Na papirnatih avionih, Vdovstvo Karoline Žašler in Dediščina, med svojimi filmskimi prispevki pa se je rad spominjal tudi Bedanca v Kekčevih ukanah in še posebno Trubarja v Heretiku.
Bil je tudi mojster peresa; napisal je več knjig spominov, kot so Igralec, Pravljičar in Spominjarije, obsežno pričevanje Izgon o krizi v ljubljanski Drami v 60. letih minulega stoletja, pa tudi vrsto zapisov o predhodnikih in sodobnikih iz gledališkega sveta (nekateri so izšli tudi v knjigah), v katerih je soigralke in soigralce opisoval s posebno toplino in človeško občutljivostjo. V zelo lepem spominu pa so ga ohranili tudi oni. "Moram povedati, da je bil kot kolega in soigralec izjemen," se je včeraj spominjala igralka Ivanka Mežan. "Bil je topel človek z izrednim smislom za humor, vedno je bil pripravljen pomagati kolegom, niti najmanj ni bil vzvišen," je dodal Boris Cavazza. "Bil je velikan, kralj in princ odra, neponovljiv in enkraten igralec. Odšel je, toda v naših igralskih srcih ostaja za vekomaj živ."