Ali kot temu pravi pisatelj Miha Mazzini: "So prireditve, kjer nas zares hočejo in nam to tudi plačajo. In one druge, kjer mi, kot država, zares hočemo in moramo biti, pa bomo zato tudi plačali. Vse vmes pa je kulturniški turizem."

Z malce prijateljske pomoči

Velik del mednarodne promocije slovenske literature plačamo davkoplačevalci. Med bolj aktivnimi organizatorji mednarodnih aktivnosti sta na primer Študentska založba in Društvo slovenskih pisateljev (DSP), ki za tovrstne projekte več kot polovico sredstev prejmeta od Javne agencije za knjigo (JAK). Preostanek finančnega bremena se približno polovično razdeli med organizatorja in partnerje v tujini. O dodatnih sponzorskih sredstvih, ki se gibljejo tudi do 30 odstotkov, poročajo le iz pisateljskega društva. Drugače je v KUD Apokalipsa in KUD Pólice Dubove (to sodeluje tudi z Literarnim društvom IA, ki ga prav tako mednarodno aktivno vodi Iztok Osojnik), kjer imajo manj uspeha pri pridobivanju javnih sredstev. JAK jim v najboljšem primeru pokrije tretjino realnih stroškov za gostovanja. V ta namen je informativna preglednica ob besedilu.

Pri vprašanju izbire geografskega območja je fokus naštetih razpršen, večinoma se usmerjajo, kamor jim sega partnerska mreža. Nekoliko izstopa prisotnost oziroma prepoznavanje potencialne publike v sosednjih in balkanskih državah. Bolj enotni so si založniki pri vprašanju, koga poslati v goste. Tako Renata Zamida iz Študentske založbe pojasnjuje, da v tujino pošiljajo tiste avtorje in knjige, za katere verjamejo, da imajo v tujini prevodni potencial. S tem se strinjajo tudi drugi sogovorniki z založb, opaziti pa je, da založniki kot organizatorji promocijo omogočajo predvsem "lastnim" avtorjem, torej avtorjem, ki so knjigo izdali pod njihovo znamko. Kateri so kakovostni avtorji s potencialom uspeha na tujem, torej založniki določajo sami. Predvsem pri stanovskem društvu je opaziti, da promocijo omogoča izrazito vključujoče, občasno tudi doma manj izpostavljenim avtorjem.

Literatom se merila organizatorjev sicer pogosto kažejo kot vprašljiva. Pesnici Barbari Korun se dozdeva, da pisci pogosto v tujino potujejo na podlagi prijateljstev in poznanstev. Pred časom je denimo odmeval primer pesnika in strokovnega vodje Študentske založbe Aleša Štegra, ki je hkrati predsednik strokovne komisije za mednarodno sodelovanje pri JAK. Četudi se skladno s pravilnikom izloči iz komisije, kadar ta obravnava vlogo, ki se dotika njega ali njegove založbe, je na razpisu za mobilnost leta 2011 prejel 1732 evrov. Za primerjavo, naslednja najvišja zneska za posamezen projekt sta bila 1221 in 1000 evrov. Bralna turneja po dvanajstih mestih ZDA pač stane, zatrjuje Šteger. Tamkajšnji gostitelji mu kljub prestižni nagradi za najboljšo prevodno pesniško zbirko namreč niso krili stroškov poti.

Od gverile do radodarnih gostiteljev

Na Študentski založbi avtorju poleg honorarja za nastop krijejo vse stroške poti in bivanja, ki navadno znašajo več kot 300 evrov. Če gre avtor za en dan v Trst, dobi 150 evrov, če gre za štiri dni v Pariz, dobi 300 evrov, če gre za en teden v Katalonijo, pa prejme 400 evrov, za ilustracijo navaja Renata Zamida. Stanislava in Primož Repar iz KUD Apokalipsa poročata, da so honorarji navadno tisti del stroškov, ki ga krijejo partnerji. Kadar jih zmorejo kriti sami - to jim pogosto onemogoča stalna finančna podhranjenost, ki jo poudarjata, znašajo do 150 evrov, kar je znesek, ki ga za avtorjev nastop vsem prejemnikom subvencij predpisuje JAK.

Kontaktirani literati bolj ali manj enoglasno zatrjujejo, da je na gostovanjih treba seči tudi v lasten žep, včasih le za minimalne stroške, včasih globlje. Barbara Korun pojasnjuje, da je morala predvsem pot velikokrat plačati sama ali si priskrbeti sponzorja, ki pa ga dandanes ni lahko najti. "Od pet do devet se nas včasih zbaše v avto ali kombi, spimo v spalnih vrečah pri lektorjih ali prijateljih, skratka, znajdemo se, kot vemo in znamo." Medtem pisatelj Andrej Blatnik meni, da se iz materialnih razlogov najbolj splača potovati v nemške literarne hiše, kjer piscu poleg plačanih stroškov ponudijo še med 400 in 600 evrov honorarja.

Hočejo isto - hočejo več

Kakšni so torej dejanski iztržki mednarodne promocije? Število gostov in prodaja knjig na literarnem branju sta le dva od kriterijev - organizatorji in avtorji se strinjajo, da sta kot pokazatelja uspeha kratkega diha. Andrej Blatnik o prodaji knjig na licu mesta: "V New Yorku sem prodal vseh 20 izvodov knjige. Očitno se je ljudem zdelo, da sem zanimivo govoril, in so sklepali, da tudi zanimivo pišem." Korunova pa pravi, da se gostovanja obrestujejo predvsem v duhovnem smislu, saj "druženje z zaljubljenci v slovensko besedo v tujini avtorju prinese zadovoljstvo". Podobno Aleš Šteger išče večji krog bralcev in širšo mrežo povratnih informacij, od koder črpa energijo za novo ustvarjanje. "Mislim, da večini ne gre za to, da bi postali avtorji bestsellerjev."

Stanislava in Primož Repar sta odločna: "Čeprav je zdaj čas, morda prava histerija, neposrednih promocij in nastopov, za književnost bo zmeraj štela izdaja besedil." Podobno meni Tatjana Jamnik iz KUD Pólice Dubove, ki objave označuje za srednjeročni učinek, za dolgoročnega pa trajno prisotnost v prostoru, četudi le v smislu odprtosti prostora in publike. Največji dosežki so tudi za Študentsko založbo prevodi in izidi njihovih avtorjev v tujini, ki jim sledijo dodatno zanimanje za avtorjeva dela, za druge slovenske avtorje in novi prevodi.

Organizatorji le na našo izrecno prošnjo operirajo z imeni, ki naj bi z njihovo pomočjo vidneje vstopila na kakšen tujejezični literarni trg. Še manj samoiniciativno predstavljajo podatke o večjem ali vsaj opaznem prodajnem uspehu kakšnega avtorja. Kaže, da teh, vsaj za zdaj, od slovenske literature, ne glede na intenzivnost promocije, ne moremo pričakovati. Prodajne uspešnice so navsezadnje redke tudi doma. Opozarjanje nase v tujini pa ostaja sad dolgotrajnega trdega dela, prvi pogoj za uspešno promocijo pa je zares kvaliteten in/ali lokalno zanimiv avtor, kakor so pogoje v zadnjem času uspešno izpolnili predvsem Boris Pahor, Vladimir Bartol ali Drago Jančar.

Orošena očesa, klanje s pogledi

"Pomembno je tudi, da avtor pri celotni proceduri uživa, kajti če izgubi eros, izpuhti ves smisel takšnih potovanj," je prepričan Aleš Šteger. Tako smo spet pri "kulturniškem turizmu". In tu imajo avtorji, ki občasno ali redno potujejo na račun promocije, marsikaj povedati.

Amerika v literarnih krogih ostaja Amerika v tistem sladkem pomenu besede: občinstvo tam na veliko kupuje knjige, postavlja številna vprašanja, četudi nesmiselna. Štegra je navdušilo, da je tam našel izjemno zavzete in poglobljene bralce poezije. Korunovo je v irskem Corku po nastopu čakalo 40 ljudi, da so se ji zahvalili za branje. "Tudi sicer so na Irskem na literarnih branjih zelo sproščeni, pesmi drug drugemu komentirajo kar med branjem in se imenitno zabavajo. Tudi marsikje drugje sem med branjem doživela odobravajoče medklice, kar me je prvič nekoliko zmedlo." Zadržani pa so Skandinavci in Nemci. Slednji so po besedah Mihe Mazzinija več ur pripravljeni poslušati tudi najbolj monotona branja.

Odzivi so različni tudi na posamezna besedila, kar na primeru zgodbe Pod gladino, ki prikaže arhetip detomora, ponazori Mojca Kumerdej: "Poslušalcem v nemškem govornem prostoru je ta zgodba povzročila debel cmok v grlu, v Latinski Ameriki je tako moškim kot ženskam orosila oko in jih hkrati navdušila, in medtem ko me je precejšnji del moške publike v Beogradu in španski Valencii klal s pogledi, so mi ženske ganjene hvaležno čestitale."