Del premoženja, ki je bil namenjen pooblaščenim investicijskim družbam (PID), je sprva kazal pozitivne nastavke institucionalizacije nadzorne in upravljalske funkcije kapitala v slovenskih družbah. Zaradi izvzema PID izpod nadzora Agencije za trg vrednostnih papirjev (ATVP) pa se je vloga PID izrodila v ustvarjanje pidovskih baronov.

Eksodus kapitala

Naslednjo napako je naredil finančni minister Mramor s paketom davčne zakonodaje v letu 2003. Zakon o dohodnini je korenito spremenil obdavčitev kapitalskih dobičkov, ki so bili dotlej po treh letih neobdavčeni, s sprejemom nove davčne zakonodaje pa je ničodstotna obdavčitev nastopila šele po dvajsetih letih lastništva. Navedena sprememba je pomenila neverjeten odliv slovenskega kapitala v tujino, kar pomeni, da ta kapital v Sloveniji ne bo nikoli več ustvarjal dodane vrednosti.

Na drugi strani je novi zakon o davku od dohodka pravnih oseb (ZDDPO) ukinil investicijske olajšave. Prejšnji zakon je bil v tem delu resda preveč radodaren, toda premik v drugo skrajnost je hkrati za seboj potegnil tudi korenito spremembo poslovnih politik glede izplačila dividend. Večina družb je namreč do tedaj pretežni del dobička reinvestirala v nove naložbe, po sprejemu tega zakona pa se je znaten in vse večji del dobička začel prelivati v dividende, kar je začelo slabiti finančno moč gospodarstva.

Izdatno zadolževanje gospodarstva, ki se je začelo s padanjem obrestnih mer v obdobju 2003-2005, se je nadaljevalo z vse ohlapnejšo politiko zavarovanja posojil. Poplava denarja s stopnjami rasti posojil preko 30 odstotkov letno je generirala visoko gospodarsko rast, ki ni imela zdravih temeljev. Banka Slovenije je nastale razmere stoično spremljala, ni omejevala zadolževanja podjetij in zasebnikov v švicarskih frankih, niti ni zahtevala dodatnih rezerv bank za posojila sektorjem z nadpovprečnim deležem v BDP glede na primerljiva gospodarstva, kar bi nedvomno podražilo posojila tem sektorjem, a tudi preprečilo pregrevanje gospodarstva, katerega posledice čutimo še zdaj.

Izrojeno gradbeništvo

Za izredno problematično se je izkazalo neobdavčevanje spremembe namembnosti zemljišč, ki je vabilo h korupciji in razdrobitvi pozidave. Morda najpomembnejša posledica takšne davčne ureditve pa je transformacija gradbenih podjetij v inženiring podjetja, ki so bistven zaslužek videla v odpiranju vedno novih projektov, medtem ko je gradnja postala le postranska dejavnost. Posledica izjemno visokih donosov v gradbeništvu je tudi nesorazmerno velik delež gradbeništva v BDP v času ekspanzije, ki pa je bil financiran pretežno s posojili bank.

Požigalništvo kot način izganjanja tajkunov

Kot eden najpomembnejših vzrokov sedanje krize se izpostavljajo tajkunska posojila in prevzemi podjetij. To je le deloma res. Tajkunski oziroma menedžerski prevzemi so bili možni zaradi radodarne politike večine bank, ki jo je zelo ohlapno nadzorovala Banka Slovenije. Pomembno, a povsem prezrto dejstvo je, da so bili tajkuni le medij za transfer denarja. Tajkuni so namreč posojila prejeli od bank in jih uporabili za izplačilo "odpravnin" dotedanjim delničarjem. Prejemniki gotovine so bile tako fizične osebe (ki so prejeta sredstva povečini usmerile v potrošnjo, ta pa je prav tako povzročala pregrevanje gospodarstva) kot tudi pravne osebe, med njimi še zlasti SOD, KAD in PID.

Tako se zastavi upravičeno vprašanje, kam je izpuhtel denar iz KAD, SOD in PID. Denar iz PID je bil v dobršni meri namenjen za njihovo lastninjenje, torej za izrivanje malih delničarjev. KAD in SOD sta velik del premoženja naložila v tujino in v borznem zlomu utrpela ogromne izgube. Če tega ne bi storila, bi lahko bodisi dokapitalizirala banke bodisi izvedla reodkup prej odprodanih delnic po bistveno nižjih cenah.

Ob nastopu krize se je večina odgovornih, torej predstavnikov Banke Slovenije kakor tudi vlade, obnašala, kot da se nas kriza ne tiče. V času, ko je bil denar še relativno enostavno na razpolago, se odgovorni niso odločili za kapitalizacijo bank in pripravo na krizne razmere, ampak so ocenjevali, da je kapitala dovolj. V teh razmerah se je g. Lahovnik lotil lova na tajkune s populističnimi izjavami, da banke tajkunom in finančnim holdingom ne smejo podaljšati posojil, in tako sprožil začarani krog: nevračilo posojil je sprožilo odpise v bankah, ti so povzročili izgube v bankah, banke pa so praktično čez noč ostale brez kapitalske ustreznosti, kar je ustavilo kreditiranje celotnega gospodarstva. Ali je bilo za nekaj političnih točk res vredno uničiti gospodarstvo? Ko je g. Lahovnik uvidel, da je s svojim populističnim eksperimentom zgrešil in da je naredil nepopisno škodo, je kot gospodarski minister odstopil.

Kako naprej?

Zagotoviti kapital podjetjem

Glavna posledica poceni denarja in pregrevanja gospodarstva je podkapitaliziranost. Glavni cilj ekonomske politike države bi moral biti v ohranitvi podjetij in ne v ohranitvi njihovih lastnikov. Da bi lahko zasledovali oba cilja, je smiselno spremeniti zakonodajo, ki ureja prisilne poravnave in stečaje (ZFPPIPP). Zakon sedaj omogoča podjetjem v postopku prisilne poravnave odpis dolgov, kar je izrazito v korist lastnikov in v škodo upnikov. Predlagam spremembo zakonodaje, da se od podjetij, ki ne morejo izpolnjevati svojih finančnih in poslovnih obveznosti, zahteva prisilna poravnava s kapitalizacijo terjatev brez odpisa. Pred kapitalizacijo terjatev upnikov pa morajo lastniki pokriti vso dotedanjo izgubo v breme sestavin kapitala.

Na ta način bi prezadolžena podjetja hitro povečala delež kapitala v virih financiranja, izrinili bi se dotedanji lastniki, ki so pravzaprav najbolj odgovorni za to, da je podjetje prišlo v tak položaj. Upniki svojih terjatev tako ne bi zgolj odpisali, ampak bi še vedno imeli možnost novopridobljene delnice oziroma deleže odprodati zainteresiranim kupcem in se na ta način poplačati. Predlagana ureditev bi imela tudi zelo zanimiv stranski učinek na plačilno nedisciplino: lastniki podjetij, ki ne bi poravnavali svojih obveznosti, bi tvegali, da nekdo odkupi terjatve do njihovega podjetja in jih preko instituta prisilne poravnave kapitalizira v njihovo podjetje ter na ta način poceni in čez noč prevzame podjetje, njih pa kot lastnike iz podjetja izrine.

Zagotoviti bivanjski standard prebivalstva

Delež stanovanjskih nepremičnin v lasti uporabnikov je v Republiki Sloveniji med najvišjimi v Evropi, saj je bilo leta 2011 kar 92,44 odstotka vseh stanovanj v zasebni lasti fizičnih oseb. Po eni strani je to posledica privatizacije nepremičnin po Jazbinškovem zakonu, po drugi strani pa je to ostalina socializma, ko je bilo vlaganje v lastno nepremičnino eden redkih dovoljenih načinov varčevanja. V Republiki Sloveniji tako ni fonda nepremičnin, ki bi bil na razpolago za ugoden dolgoročni najem, razen omejenega fonda tako imenovanih socialnih stanovanj z relativno nizko najemnino.

Srednjemu sloju prebivalstva je lastno stanovanje zaradi visokih cen in slabše dostopnosti posojil nedosegljivo, obstaja pa precejšnja potencialna ponudba tako novih kot rabljenih stanovanj, vendar ni subjekta, ki bi povezal ponudbo in povpraševanje. Z vidika razpršitve tveganj bi bilo smiselno dovoliti investicijskim skladom in zavarovalnicam, da investirajo v nepremičnine z namenom oddaje, in tako sprostiti na eni strani pritisk na prodajno ponudbo, na drugi strani pa omogočiti dolgoročni najem stanovanj srednjemu sloju.

Druga možnost je ustanovitev nepremičninskega sklada, ki bi odkupil presežno ponudbo stanovanj, vendar ta opcija zaradi zagotovitve kapitala iz javnih sredstev in pregovorno slabe transparentnosti poslovanja zelo verjetno ni izvedljiva. Katera opcija se izbere, niti ni pomembno, pomembno je, da se lahko z organiziranjem kakovostnega najemniškega trga z razumnimi najemninami doseže podoben makroekonomski učinek, kot ga je dosegel Jazbinškov zakon. Ta je preko poceni razprodaje stanovanjskega fonda ublažil pritisk na plače in s tem ohranil konkurenčnost gospodarstva, kar je ohranilo precej delovnih mest, tokrat pa bi enak učinek lahko dosegli z dostopnim najemom.

Zagotoviti kapital bankam

Banke v tem trenutku nimajo težav z likvidnostjo, pa kljub temu ne posojajo denarja, kar je svojevrsten paradoks. Banke imajo na eni strani težave pri kakovosti virov financiranja. V preteklosti so namreč kreditno ekspanzijo v pretežni meri financirale z zadolževanjem v tujini, kar pa zaradi finančne krize ni več mogoče oziroma je vprašljivo že podaljševanje obstoječih aranžmajev, zato imajo banke večjo likvidnostno rezervo, kot bi jo imele v časih manjše negotovosti. Težava je torej v premajhnem domačem varčevanju. Smiselno je torej z vsemi instrumenti podpreti domače varčevanje.

Druga in verjetno največja težava je razmerje med bančno aktivo in njenim kapitalom. Če namreč banka nima zadostnega kapitala, da bi lahko opravljala dejavnost posojanja denarja, mora bodisi povečati kapital, če pa to ni možno, mora zmanjševati kreditno aktivnost. Vendar pa je druga opcija generator nestabilnosti v gospodarstvu: če se namreč zahteva hitrejše vračanje posojil iz gospodarstva, kot se je gospodarstvo temu sposobno prilagoditi, v likvidnostne težave zapadejo tudi podjetja, ki bi sicer normalno poslovala, in tako vse večji delež gospodarstva ne more redno poravnavati svojih obveznosti do poslovnih partnerjev in finančnega sektorja.

Posledica so seveda novi popravki in odpisi posojil pri bankah, kar negativno vpliva na njihov kapital, in tako jim ne ostane drugega kot ponovni krog krčenja posojilne aktivnosti. Zaradi padanja gospodarske aktivnosti se posledično povečujejo fiskalne težave države, ki se kažejo v manjših davčnih prihodkih in večjih socialnih transferjih, posledica je zmanjšanje bonitete države, kar oteži dostop do mednarodnih finančnih virov, in krog je sklenjen.

Edino možno ravnanje je torej zagotovitev več kot zadostnega kapitala bankam. Ker je Slovenija ugodne razmere ob začetku krize že zamudila in nima pozitivne percepcije mednarodnih finančnih trgov, ne more računati na tuji kapital. Prostega domačega kapitala ni oziroma je zaradi majhnosti in prepletenosti domačih subjektov investiranje tistim, ki bi bili sicer finančno zmožni, zelo omejeno. V dani situaciji torej ni druge možnosti, kot da začasno kapitalsko ustreznost priskrbi država.

Preko davčnih instrumentov doseči strukturne reforme

V preteklem letu smo bili priča poskusom izvedbe strukturnih reform, katerih cilje pa bi lahko dosegli tudi na druge načine. Namesto pokojninske reforme bi bilo smiselno spremeniti sklop zakonodaje, ki določa višino davkov in prispevkov. Če bi za osebe, starejše od 60 let, uvedli določilo, da kot delojemalci ne vplačujejo več v pokojninsko blagajno, in še dodatno za osebe, ki imajo dopolnjenih 40 let delovne dobe, da delodajalec zanje ne vplačuje več v pokojninsko blagajno, bi imeli oboji interes za sporazumno nadaljevanje delovnega razmerja tudi ob izpolnjevanju pogojev za upokojitev. Posledica bi bila, da bi se upokojitvena starost začela zviševati, pritisk na pokojninsko blagajno bi se zmanjšal, sčasoma pa bi verjetno tudi lažje dosegli konsenz za korenitejšo pokojninsko reformo.

Republika Slovenija vodi politiko kvantitativnega namesto kvalitativnega študija na univerzah in fakultetah. Posledica je, da imamo nadpovprečno velik delež populacije na fakultetah, študij traja predolgo, diplomanti pa pri starosti 30 let ne dobijo službe, ker so brez izkušenj. Stranska posledica je, da nimamo zadosti srednješolsko izobraženega tehničnega kadra, ki ga industrija nujno potrebuje. Študij bi bilo torej smiselno omejiti do 24. leta, s tem pa bi posredno odpravili tudi problem nelojalne konkurence študentskega dela.

V trenutni ureditvi obdavčitve dohodkov imamo bistveno preveč davčnega mešanja. Ne razumem, da država ne izračuna, koliko jo stane posamezna davčna odmera ali odločba in koliko jo stane odobritev posameznega transferja. Menim, da bi bilo smotrneje dvigniti prag neobdavčenega dohodka z dohodnino na 15.000 evrov, povečati olajšave za vzdrževane družinske člane pri dohodnini, na drugi strani pa otroške dodatke odobriti samo tistim, ki so pod določenim socialnim in premoženjskim pragom.

Z vidika omejevanja dela na črno bi bilo smiselno uvesti dohodninsko olajšavo za investicije. To bi sicer pomenilo nekaj več administracije na strani davčnih zavezancev in davčne uprave, a vendar bi bil učinek glede na obseg sive ekonomije izjemno pozitiven.

Z vidika zmanjšanja pritiska na kmetijska zemljišča in tveganja korupcije bi bilo smiselno visoko obdavčiti vsako spremembo namembnosti zemljišča.

Z vidika repatriacije vsaj dela kapitala, ki je v preteklosti odtekel v tujino, bi bilo smiselno izvesti davčno amnestijo z minimalno davčno stopnjo in tako povrniti vsaj del sicer dolgoročno izgubljenega kapitala.

Zagon gospodarstva

Slovenija mora izpeljati vse energetske in infrastrukturne projekte, pri katerih ima možnost dostopa do evropskih sredstev ter poceni dolgoročnih virov financiranja. Prednostni projekt je vsekakor posodobitev železniškega omrežja s poudarkom na V. in X. koridorju, torej ne le izgradnja drugega tira.

Nadaljevati je treba razvoj Luke Koper s poglobitvijo bazenov in vplovnih poti ter predvidenim podaljšanjem pomolov in izgradnjo tretjega pomola.

Na področju energetike je treba izkoristiti več razpoložljivih obnovljivih virov. Kot prva možnost se ponuja izgradnja elektrarn na srednji Savi, izgradnja več črpalnih hidroelektrarn ter spodbujanje izgradnje fotovoltaičnih elektrarn na strehah industrijskih in stanovanjskih objektov. Zelo pomembno bi h gospodarski aktivnosti in konkurenčnosti prispevali tudi projekti učinkovite rabe energije predvsem z izboljšanem toplotne zaščite objektov.

Kot pomemben instrument privabljanja tujih investicij države uporabljajo tudi ceno komunalno opremljenih zemljišč. Z vidika spodbujanja domačih in tujih investitorjev bi bilo smiselno podobno politiko uvesti tudi pri nas in zainteresiranim omogočiti dolgoročni najem zemljišč (da se preprečijo špekulacije), v kasnejši fazi, na primer po dvajsetih letih, pa odkup po simbolični ceni.

Robert Biček, izvršni direktor, Sektor strateških naložb: infrastruktura, Agencija za upravljanje kapitalskih naložb RS. Prispevek odraža mnenje avtorja in ne mnenja AUKN.