Od nekdaj smo uporabljali "odgon" kot institucijo odvračanja nezaželenih: revežev, raznih "pritepencev", Romov oz. Ciganov; domače nam je bilo zasramovanje ljudi drugih barv, vere ali običajev: "zamorcev", Judov, v času balkanskih vojn zlasti Albancev; nasploh smo radi kazali nestrpnost do pripadnikov drugih narodov, ne le Nemcev ali Italijanov, kar je edino družilo liberalce in klerikalce.

Z odganjanjem "tujcev in revežev" so se ukvarjali deželni policijski redi od 16. stoletja dalje. Z absolutizmom je bil "odgon" revežev in drugih obrobnežev v domače kraje (domovinske občine) pravno dosledno urejen. Avstro-Ogrska ga je uzakonila leta 1871, deželni zakon pa je določal t.i. odgonskopostajne občine. V Kranju je ohranjen arhiv odgonskih protokolov za leta 1876-1881, ki predstavi, kdo so bili odgnanci ("Z nobenim delom se ne pečajo, le lažnivo beračijo!").

Avgusta 1902 je osrednji medij srbske skupnosti na Hrvaškem Srbobran objavil članek Nikole Stojanovića, v katerem je ta zanikal, da bi bili Hrvati narod. Članek je sprožil tridnevne protisrbske demonstracije v Zagrebu, ki so se sprevrgle v uničevanje srbskih trgovin in lokalov. Slovensko časopisje je dogodke spremljalo in komentiralo. Liberalni Slovenski narod je za spopade "med brati iste krvi" okrivil vero, klerikalni Slovenec je zagovarjal katolištvo kot dušo slovanstva, socialdemokratski Rdeči prapor je ostal zvest krilatici "Proletarci vseh dežel, združite se". Le Edinost iz bolj svetovljanskega Trsta je zagovarjala razumevanje med verami in uniatstvo (grški katoliki, pripadniki pravoslavnih in vzhodnih cerkva, ki priznavajo papeža), s čimer so v Slovencu ostro polemizirali. In še bolj strastno gojili nestrpnost do nekatolikov.

"Edinost" zoper edinost.

Zljubilo se je "Edinosti", da je dne 27. sept. po Fr. Podgorniku v članku "Razum za Unijatstvo na Slovenskem" mahnila po naši katol. narodni stranki, po ljubljanskem knezoškofu in njegovih 'svetovalcih'. Tržaška ženica si ostaja vedno enaka. (...) Nas dejanski v dnu duše mrzi, a nima pravega poguma, da bi pokazala svojo barvo. Vedno in vedno prihaja s tistim nervoznim sumničenjem, namešanim z bolehavim sentimentalstvom brez zmisla za vso načelnost našega boja, brez srca za brezmejne krivice, ki se gode slovenski duhovščini, brez vsakega razuma za naše delo. Vemo, da komaj čaka, kje bi dobila prilike zmazati vrsto člankov na podlagi kake naše besede o nji; zato se je izogibljemo, kolikor je le mogoče. Njena nestrpna sitnost, ki je dokaj odurnejši, nego odkriti liberalni boj, je vsled tega tem neprebavljivejša, ker svita iz nje neka domišljavost in bahato velikoumje, kakor bi jo bil res kdo nastavil za sodnika nad nami. (...)

1. Članek je spisal Podgornik, tisti Podgornik, ki je jasno povedal v "Slov. Veku", da je agitacija za uniatstvo samo priprava za pravoslavje. Že to nam zadostuje. Diamentralno smo si tu nasproti. Naša sveta naloga je pripravljati, da bi se naši razkolni bratje zopet združili z rimsko stolico; Podgornik želi nas združiti ž njimi. Kdor hoče delovati v našo svrho, mora biti pred vsem prešinjen nevzlomne vneme za katoliške ideale, sinovsko vdan cerkvi in njenemu poglavarju. Kdor pa poudarja drugo, je že po svojem značaju nasprotnik katoličanstva in rimske cerkve. Lahko je tudi brezverec ali kar hoče. Brez težav bi tako službo opravil tudi jud Weisman, o katerem smo dne 1. okt. poročali, da je deloval v Zofiji za Ruse, Srbe, Francoze in za Avstrijo, kjer so mu več plačali. Naši liberalni voditelji, ki teptajo vsak pogoj krščanstva, ki stoje na stališču najzaritejših sovražnikov temeljnih krščanskih resnic, naj agitirajo za uniatstvo! Če to ni absurdno, potem ni sploh nobena reč več absurdna. Bolj pametno je še, da naj agitirajo za to, da postane dr. Tavčar minister za bogočastje, Fr. Podgornik pa minister zunanjih stvari.

2. Protislovanska politika! Tudi mi jo poznamo. (...) Obredni jezik ne rešuje narodov. Ogrski Rusi se pomadjarujejo hitreje nego Slovaki vkljub svojemu obrednemu jeziku in med njimi je več strastnih narodnih odpadnikov, nego med katerimkoli nemadjarskim narodom na Ogrskem. Ali niso na Hrvatskem Srbi najzanesljivejši madjaroni? Značaji so nam potrebni, ki so pred vsem edini v borbi za najvišje narodne ideale. To edinost pa daje le živo versko prepričanje in življenje. Razkosani smo že več nego dovolj. Razkosajmo se še po obredu in po veri, potem bosta imela Lah in Nemec lahko delo. Naravnost služi tujcem, kdor trosi seme novega razdora med nas. Čisto, celo katoličanstvo je za nas edini temelj obstoja in napredka. Zdaj se pa oglašajo ljudje, ki niti temeljnih pojmov katoliške cerkvene ustave ne poznajo, in napadajo naše škofe, v najtežjih časih vršeče svoje apostolsko poslanstvo. Tega ne vidijo, kako brutalno napadajo liberalci katoliško cerkev, kako ji odrekajo vsako najmanjšo pravico govoriti tudi o politiških zadevah; sicer bi ne mogli biti tako nespametni, da bi pozivali ravno te liberalce, naj jim bo cerkev in njena notranja obredna vprašanja glavni politiški princip. To je parodija na vsako logiko.

Prva in poglavitna reč je ohraniti naše ljudstvo značajno, zvesto svojemu Bogu in domu, politiško zrelo, trezno in delavno. Do tega pa ne vodi pot, ki jo kaže "Edinost". Z izpremembo obreda ne pomnožimo pobožnosti in krepostnega življenja nikjer, pač pa napravimo zmešnjavo nad zmešnjavo. Kdor je zavrgel nauke katoliškega katekizma, se jih ne poprime iznova, če mu zapojete še lepšo cerkveno pesem v stari slovenščini! Podgornik bi to sebi najložje razložil. (...)

Slovenec, 7. oktobra 1902, št. 230

Viri: dLib; Zgodovina za vse, Gorazd Stariha: Odgon kot institucija odvračanja nezaželenih, Zgodovinsko društvo Celje, 2007, št. 1.