"Nije moja majka kriva

što me takvu rodi,

nije kriva što me život

u pakao vodi."

Selma Bajrami

"Obupana mama" se mi je v hipu zasmilila in prijelo me je, da bi jo objel, jo stisnil k sebi in potolažil. V njenih besedah sem namreč prepoznal svojo lastno mamo, ubogo revo, ki je pred dobrimi petnajstimi leti šla skozi podoben pekel, ko sem se po končani osnovni šoli na Fužinah odločil, da šolanje nadaljujem na gimnaziji Bežigrad.

Mama me je takrat na kolenih prosila, naj grem raje na Teksas, kot se je ljubkovalno reklo Centru strokovnih šol, ali vsaj na našo, fužinsko Srednjo šolo za gostinstvo in turizem. Vztrajno mi je skušala dopovedati, da na gimnazijah, še posebej pa na bežigrajski, mrgoli fantov in punc iz Murgel, Prul in iz Trnovega in da se bom zato tam dobesedno prisiljen družiti z njimi.

Ko pa sem se kljub njenim dobronamernim svarilom vseeno vpisal za gimnazijo Bežigrad, je z grozo v očeh iz dneva v dan opazovala, kako počasi prevzemam navade svojih novih sošolcev; kako namesto po domači šljivovici vse večkrat domov prismrdim po travi; kako ne visim več pred blokom in z gnilimi bananami polnim poštne nabiralnike, ampak raje glumim klošarja in bruham najcenejše vino v Ljubljanico; kako mi niso več všeč airmaxice, ampak jo prosim, naj mi kupi bulerje.

Še najbolj od vsega pa je mojo mamo motilo, da sem namesto Granda začel poslušati tisti grozni grandž. "Sve su to narkomani," je govorila in preklinjala "onu moju Nirvaaanu", cedeje Pearl Jam pa iz nekega razloga skrivala v shrambo, zadaj za slatko in pekmez. Vse je to njej samo "kreštalo i tutnjalo" in verjamem, da si ni niti upala pomisliti, kaj si o tej glasbi, ki je tiste dni odmevala iz našega stanovanja, mislijo naše komšije.

Mama je trpela tudi, ko je gledala moje vse daljše lase, in zaman mi je za rojstne dneve in nova leta vedno znova podarjala najdražje ponaredke briljantin in parfumov, upajoč, da nekoč spet postanem lep in urejen in da dvigalo v bloku spet zadiši po meni.

"Kako to, bolan, govoriš!" se je zadrla vsakič, ko sem izgovoril kakšno njej nerazumljivo slovensko besedo ali ko sem pravilno uporabil rodilnik in dvojino. A jaz sem v njenem besnenju že skoraj perverzno užival in sem zato na vse njene prošnje in vprašanja odgovarjal s kot megla razvlečenim "Deeejneeehiimiitežiiitpiiizdaanoookvaspaateečnaaa!", za katerega sem še danes prepričan, da se ji niti ne sanja, kaj je sploh pomenil.

Nekajkrat se je poskušala resno pogovoriti z mano, a je bil to povsem brezupen poskus. Ona je imela namreč dolge monologe o pomenu bosanske kulture in jezika, jaz pa sem zavijal z očmi in kot pokvarjen gramofon ponavljal, da je Kurt Cobain stokrat bolj kul od Šabana Šaulića in da Lepa Brena sploh ni lepa. In potem mi je morila s sevdalinkami in s polnjenimi paprikami, predavala o nobelovcu Andriću in o zlatih palmah Emirja Kusturice, dolgovezila o izjemnosti starega mosta v Mostarju in skrivnostnosti hercegovskih stečkov, v nedogled nakladala o kralju Tvrtku in njegovi kraljevini Bosni, jaz pa sem ji na vse to samo zabrusil, naj se raje pomiri s tem, da sem jaz pač Slovenec.

"Pa ne može bit Vojnović Slovenac, sine," me je prepričevala, jaz pa sem ji dejal, da zdaj živimo v demokraciji in da sem lahko karkoli hočem in naj me zato od zdaj naprej kliče Góran, z ozkim slovenskim o-jem, in ne več čefursko Gôran, kot me je klicala doslej.

"E, moj sine, još samo fali da počneš vikat Čefurji raus!" je nekoč rekla, nato pa obmolknila in zajokala. In potem se je tistega večera usedla in našim sorodnikom in prijateljem v Bosni in po svetu napisala dolgo pismo z naslovom "Sin mi hoće postat Janez, kako da to sprijećim".

Sto in en odgovor je dobila moja obupana mama, a si z nobenim ni mogla pomagati. Tako kot si z nobenim odgovorom pod svojim pismom na internetu ne more pomagati "obupana mama" z začetka te zgodbe.

Morda bi ji lahko pomagale preproste besede moje babice, ki je moji mami takrat napisala, da je važno samo to, da je njen vnuk "živ i zdrav, pa šta god da je", a bojim se, da gospa tovrstne življenjske modrosti žal ne premore, in zato se mi iskreno smili.

Ker ona se vsak dan znova sprašuje, zakaj se to dogaja prav njej, ki ni nikoli nikomur nič žalega storila, o nikomer nič grdega mislila in ki je vedno tako rada zapela "Žive naj vsi narodi…". Zakaj prav njej, ki ni nikoli imela nič proti nikomur in ki ji je bilo od nekdaj povsem vseeno, ali je nekdo čefur, generalni sekretar vlade ali cigan. Zakaj prav njej, ki ni bila nikdar polna predsodkov. Zakaj prav njej, ki je bila vedno strpna, demokratična in evropska.

Ja, včasih je res žalostno videti, kako nepravičen je ta svet.