Dve zadevi na poti do bančne unije bosta še posebej problematični: organizacija skupnega finančnega nadzora, ki ga sporazum eksplicitno omenja, in ustanovitev organa za reševanje bank, ki pa v uradni izjavi vrha ni omenjen. Dejstvo, da dokumenti vrha molčijo o reševanju bank, kaže, kako problematično je to vprašanje.

Tudi organizacija skupnega nadzora ni enostavna naloga. Svet ni natančneje določil, katere banke bo ta nadzor pokrival in kakšno bo razmerje med nacionalnimi in skupnimi nadzorniki. Bo nacionalni nadzor opuščen ali pa naj bodo nacionalni nadzorni organi pod administrativnim nadzorom novega evropskega nadzornega organa? Da bi bil sistem čim bolj učinkovit, je priporočljivo, da pokriva čim večje število bank. Kriza je pokazala, da se težave pogosto pojavijo v malih in srednje velikih bankah, hkrati pa so te težave prevelike, da bi jih lahko zajezili z nacionalnimi fiskalnimi in administrativnimi zmogljivostmi, ne da bi se razširile na druge članice evrskega območja. Vsekakor bi to prineslo radikalne spremembe v načinu dela nadzornih organov v Evropi, pri čemer bi nacionalni nadzorniki izgubili samostojen status in prešli pod skupni evropski nadzorni organ. Hkrati to zahteva korenite spremembe v tistem delu nacionalnih zakonodaj, ki določa nadzor bank. Če se bodo države z evrom odločile za to pot, bi ob resni zavzetosti pričakoval, da bo obdobje prehoda trajalo najmanj eno leto.

Druga možnost, ki bi pomenila manj radikalno rešitev, je, da se evropska nadzorna oblast omeji samo na velike banke. Nacionalni nadzorniki bi lahko bodisi ohranili svoje pristojnosti nad temi bankami, kar bi pomenilo dvojni nadzor, bodisi bi bile njihove pristojnosti omejene samo na manjše banke. Sicer bi bilo to možnost v praksi in glede na politične okoliščine lažje uresničiti, vendar je treba vedeti, da bo pri premagovanju negativne povratne zanke med bankami in njihovimi državami učinkovita samo dovolj radikalna rešitev. Tako bo odločilnega pomena, da poskusijo ECB, evropska komisija ter predsednika evropskega sveta in evrske skupine držav doseči rešitev, ki bo kar se da smiselno spremenila sedanji sistem nadzora bank.

Sklepi sveta presenetljivo ne omenjajo reševanja bank. Medtem ko obstaja politični dogovor o tem, da se dovoli neposredna dokapitalizacija bank iz ESM, pa ni niti besede o tem, kako naj se to doseže in kdo naj o tem sprejme potrebne odločitve. V resnici bo moral organ za reševanje bank sprejemati pomembne odločitve o delitvi stroškov med delničarji, posojilodajalci, nezavarovanimi vlagatelji, davkoplačevalci in/ali preživelimi bankami, kot tudi o lastništvu in konkurenčnosti v celotnem sektorju.

Eden od možnih načinov reševanja bank bi bil, da se od državnih organov zahteva, da ukrepajo takoj, ko evropski nadzorniki ugotovijo resno kapitalsko neustreznost banke. Odločitev evropskega nadzornika bi bila potemtakem pravno zavezujoča za državne organe, da najdejo rešitev. Dokler bi bili davčni prihodki države zadostni, bi bili državni organi v celoti zadolženi za sprejemanje odločitev glede prestrukturiranja in porazdelitve bremen, vsekakor pa bi morali o vsem obveščati evropski nadzorni organ in se prilagajati pravilom glede državne pomoči, da ne bi prišlo do izkrivljanja konkurence.

Če pa bi bili nacionalni davčni prihodki preskromni in bi bilo treba sredstva ESM neposredno usmeriti v banke kot trajni kapital, bi to za seboj potegnilo tudi zmanjšanje pristojnosti države pri reševanju bank. Prav primer Grčije je najbolje razkril paradoks poskusa ohranitve pristojnosti za reševanje bank na nacionalni ravni, medtem ko je denar prihajal iz tujine. V resnici se proces prestrukturiranja lahko podaljša in se banke kljub negativnemu kapitalu ohranjajo pri življenju z nujno likvidnostjo pomočjo, vendar je priporočljivo, da se banke neposredno dokapitalizira le pod pogojem, da država po hitrem postopku sprejme ukrepe, ki bodo pristojnosti za reševanje bank prenesli na evropsko raven.

Še bolj radikalna možnost je, da bi pristojnosti za reševanje vseh bank že vnaprej prenesli na evropsko raven. Evropski organ bi sprejemal odločitve glede delitve stroškov in reorganizacije bank v Evropi, tako da bi upošteval odločitev evropskega nadzornega organa.

Jasno je, da prenos pristojnosti na evropsko raven odpira pereče vprašanje politične in demokratične legitimnosti v procesu sprejemanja odločitev. Model, po katerem glavne odločitve pri reševanju bank sprejemajo državni organi, zahteva le omejeno krepitev legitimnosti odločevalcev na evropski ravni. Če pa se pristojnost reševanja bank povsem preseli na evropsko raven, bo morala Evropa iznajti nov način legitimiziranja takšnih odločitev. To bo zahtevalo pomemben korak k večji politični integraciji.

Skratka, organa za reševanje bank in njihov nadzor bi morala biti organizirana na evropski ravni tako, da bi pokrivala čim več bank. Samo dovolj široko pokritje bi omogočalo oblikovanje učinkovite bančne unije, v kateri bi bile tudi zmogljivosti za blažitev šokov prenesene na evropsko raven. Povedano drugače, samo široko evropsko pokritje bo omogočilo prekinitev začaranega kroga med bankami in njihovimi državami, ki je značilen za sedanjo krizo. Da bi prišli do hitrih in učinkovitih odločitev pri reševanju bank, bi morali čim več pristojnosti za njihovo reševanje prenesti na evropsko raven. Takšna rešitev bi zahtevala jasna pravila po vzoru pravil o državni pomoči, da to ne bi vodilo do izkrivljanja konkurence v bančništvu. Naloga, ki so si jo zastavili evropski voditelji, je zastrašujoča. Evropa bo morala ukrepati hitro in se izogniti pastem minimalističnih rešitev.

Guntram B. Wolff je izvršni direktor Bruegla.