V petek, predzadnji dan junija, je v rdeči stavbi na obrobju kampusa tehnične univerze v Gradcu profesorica dr. Stefanie N. Lindstaedt, ki je decembra lani prevzela tudi strokovno vodstvo tako imenovanega Know-Centra, novinarjem spregovorila o tem, kaj so že dosegli in kakšni so načrti v prihodnje.

Rezultati njihovih raziskav so neposredno uporabni v gospodarstvu, 26 podjetij, s katerimi sodelujejo v partnerskem odnosu, krepi svojo učinkovitost in konkurenčnost. Od leta 2001, tedaj je nastala omenjena ustanova, so za raziskave in inovacije porabili 12 milijonov evrov. Njen cilj je Silicijeva dolina na avstrijskem Štajerskem, ambiciozno zastavi Lindstaedtova.

Življenjepis v Nemčiji rojene znanstvenice se bere kot zemljevid uspešne kariere. Doktorirala je na univerzi v Boulderju v ameriški državi Kolorado, kasneje je v Nemčiji vodila raziskovalne projekte v raziskovalnem centru koncerna Daimler (Crysler). V Gradcu je dobila profesuro in postala vodja Inštituta za upravljanje znanja na univerzi. Bila je ena ključnih oseb pri razvoju Know-Centra, ki se je z odličnimi povezavami z drugimi raziskovalnimi organizacijami in partnerji iz gospodarstva uveljavil kot spoštovana znanstvena ustanova.

Na tiskovni konferenci jo kljub temu daje trema, ljudem, ki niso informatiki, je treba razložiti, kaj pravzaprav v centru počnejo.

"Ustvarjamo inteligentne pomagače, to so majhni računalniški programi, vtičniki, ki jih vgradimo v obstoječe računalniške sisteme v podjetju. Zadaj so inteligentni algoritmi, kar pomeni, da se ti programi podobno kot človeški možgani učijo iz izkušenj. Z njimi lahko na primer v podjetju ugotovimo, v katerem delovnem koraku se trenutno nahajate, nato pa vam ti pomagači ponudijo točno tiste informacije, ki jih na tej točki delovnega procesa potrebujete."

Da božične zvezde cvetijo ob pravem času

Njihovi partnerji so velika in mala podjetja, med njimi je Infineon Siemens, avstrijska tiskovna agencija APA, medijski koncern Styria, angleška platforma za upravljanje in posredovanje raziskovalnih člankov Mendeley, pa tudi majhna podjetja, kot je na primer Concept Data Systems.

Podjetje Concept Data Systems iz Gradca, ki razvija računalniške programe za vsakokratne specifične potrebe stranke, je na svetovnem trgu našlo nišo in ponuja programsko podporo za upravljanje rastlinjakov. Njihovi računalniški programi med drugim poskrbijo za to, da v osemdesetih partnerskih podjetjih božične zvezde zacvetijo ob pravem času, da pravočasno presadijo sadike, uredijo dostavo, nabavo in še marsikaj.

Majhno podjetje z dvajsetimi zaposlenimi letos praznuje dvajset let obstoja. Direktor Andreas Avender pove, da so njegovi sodelavci njihov najpomembnejši kapital, da si želijo rasti počasi in poslovanje usmerjati v različne branže, ne le v industrijo z rastlinami, temveč tudi v papirno industrijo, javne ustanove, turizem. "Kriza nam v določenem pogledu celo koristi," pravi Avender, ljudje v težkih časih raje kupijo nekaj sadik, ki jih posadijo v domačem vrtu, kot pa potujejo po svetu.

100 milijonov za znanost

"Avstrijska Štajerska je imela že leta 2010 najvišjo rast med devetimi avstrijskimi deželami, tudi lani je s 4,4 odstotka rasla hitreje od avstrijskega povprečja. Del uspeha se skriva v tem, da dežela raziskovanju in razvojni dejavnosti namenja kar 4,3 odstotka bruto družbenega proizvoda ter je med 270 regijami v Evropski uniji za nemško deželo Baden-Württemberg na drugem mestu," se pohvali dr. Christian Buchmann, deželni svetnik za gospodarstvo in inovacije.

V deželi ima svoj sedež 19 od skupno 45 tako imenovanih kompetenčnih centrov, ki jih avstrijska država v okviru programa Comet subvencionira preko posebne družbe za pospeševanje uporabne raziskovalne dejavnosti. Ti centri so neke vrste stičišča, kjer se neposredno srečujeta znanost in industrija, trenutno v njih dela okoli 1500 znanstvenikov. Dežela Štajerska bo v naslednjih šestih letih vanje vložila okoli 100 milijonov evrov.

"Kompetenčni centri so eden od pomembnih dejavnikov, zakaj avstrijskemu gospodarstvu kriza ne more do živega," pravi Lindstaedtova, saj je njihova primarna naloga, da raziskujejo za potrebe gospodarstva, da so rezultati njihovih raziskovanj tudi takoj uporabni v praksi.

Mala in srednja podjetja si namreč ne morejo privoščiti lastnega raziskovanja, zato so primorana sodelovati z univerzami. Po drugi strani so ti centri odličen humus za kaljenje visokokvalificiranih strokovnjakov za gospodarstvo. Zato, ker so po svoji raziskovalni naravi radovedni v iskanju inovacij, po drugi strani pa so se morali že v času svojega znanstvenega delovanja vživeti v to, kako industrija razmišlja in katere od teh inovacij potrebuje.

Delovanje vsakega kompetenčnega centra je omejeno na sedem let, zatem se mora ponovno prijaviti na razpis in za denar konkurirati z drugimi ustanovami. To pomeni precejšen pritisk na vodstvo in zaposlene, hkrati pa jih drži v neprestanem pogonu in preprečuje, da bi zarjaveli, pojasnjuje Lindstaedtova.

Če gre gospodarstvu dobro, gre dobro vsem

Ta napis krasi vhod poslopja Avstrijske gospodarske zbornice. In z velikimi črkami je še zapisano: "5 odstotkov manj birokracije, 100 odstotkov več priložnosti." Če moč avstrijskega gospodarstva odseva tudi v zgradbi njegovega interesnega zastopnika, veličastna zgradba Avstrijske gospodarske zbornice na Wiedner Hauptstrasse 63 kaže, da mu ne gre slabo.

Dr. Christoph M. Schneider je vodja oddelka za gospodarsko politiko, njegova naloga je razmišljati o tem, kaj bi gospodarska zbornica v prihodnje še lahko storila, da bi bilo avstrijsko gospodarstvo uspešno, in v to prepričati tudi politiko. Sedeminštiridesetletni doktor ekonomskih znanosti je najprej študiral na univerzi v kanadski Britanski Kolumbiji, kasneje je študij nadaljeval na dunajski ekonomski univerzi, kjer je tudi doktoriral. Preden se je pridružil gospodarski zbornici, je delal kot znanstvenik na Mednarodnem inštitutu za uporabne analize v Laxenburgu, kjer je sodeloval pri izdelavi "gospodarskopolitičnih podlag" za prehod srednje- in vzhodnoevropskih držav v tržna gospodarstva.

"Naše gospodarstvo relativno dobro stoji, Avstrija je, če blaginjo merimo z bruto družbenim proizvodom po glavi, ena najbogatejših držav na svetu in med tremi najbogatejšimi v Evropi," pove Schneider s ponosom.

Rast je zmerna, toda pozitivna, trg dela je stabilen, stopnja brezposelnosti najnižja v Evropi. Medtem ko je lani avstrijski bruto družbeni proizvod zrasel za tri odstotke, se napovedi za letos gibljejo med 0,6 in 0,8 odstotka. To je še vedno višje od evropskega povprečja. Stopnja brezposelnosti je po podatkih Eurostata v maju letošnjega leta 4,1-odstotna, letos naj bi malce porasla, vendar napovedi kažejo, da ne bo presegla tiste iz kriznega leta 2008.

"Avstrijsko gospodarstvo je zelo majhno, toda zelo odprto," pojasnjuje Schneider, 60 odstotkov družbenega bruto proizvoda zaslužijo z izvozom. "Imamo dvojno srečo. Da je pomemben del avstrijskega gospodarstva tesno povezan z nemškim, na nemški trg gre namreč okoli 30 odstotkov našega izvoza, nemški izvozniki pa so tudi dokaj srečno razporedili svoje ciljne trge." Večina blaga, ki ga Avstrija izvozi v svojo zahodno sosedo, se namreč znajde v končnih proizvodih, ki jih Nemčija izvaža na svetovne trge. Če se je nekoč tesna navezava avstrijskega gospodarstva na nemškega kazala kot slabost, je danes postala prednost.

Drugi steber avstrijskega izvoza je srednja in vzhodna Evropa. Gre za regijo, ki je v preteklosti močno gospodarsko rasla in je deloma tudi še vedno nad evropskim povprečjem. Izvoz se povečuje tudi v Združene države Amerike, kjer gospodarstvo raste hitreje kot v Evropi, v zadnjih letih pa so pomembno okrepili svoj tržni delež tudi na azijskih trgih.

Gospodarska zbornica je pri tem odigrala pomembno vlogo. Avstrija ima namreč drugo največjo mrežo zunanjetrgovinskih predstavništev na svetu, takoj za Združenimi državami Amerike. Naloga teh organizacij je, da vzpostavijo stik med ponudbo avstrijskih podjetij in potrebami v deželah, kjer gostujejo. V gospodarski zbornici je zajetno število ljudi zaposlenih z raziskovanjem novih trgov, odkrivanjem, kje so potrebe, kako se spreminjajo razmere na trgu, ljudje na terenu s poznavanjem lokalnih razmer in oblasti pa skušajo čim bolj olajšati vstop avstrijskih podjetij na te trge.

Pomembno pomagalo še posebej pri prodoru na srednje- in vzhodnoevropske trge po padcu železne zavese so bile avstrijske banke. Morda gre res le za psihologijo, toda avstrijskim izvoznikom in naložbenikom je na teh trgih lažje sodelovati s finančnimi ustanovami, ki jih poznajo, po drugi strani pa te banke precej bolj podrobno poznajo gospodarsko situacijo v deželi in podjetja, s katerimi izvozniki in investitorji stopajo v poslovne povezave.

Za dokaj robustno nrav avstrijskega gospodarstva je zaslužna tudi njegova svojstvena struktura. "Imamo le malo zares velikih podjetij, vendar so ta uspešna in močno mednarodno integrirana. Drugo so pretežno srednja in mala podjetja," pojasnjuje Schneider.

Ker je avstrijski trg majhen, je nenavadno velik del teh podjetij izvrtal in zasedel velik del tržnih niš na globalni ravni: na primer okoljske tehnologije za čiščenje vode v južni Sahari ali pa vozila za vzpon na hrib - pa ne gre le za žičnice -, potem žerjavi, ki delujejo s tovornjakov, oprema za gasilska vozila. Pomemben dejavnik avstrijskega gospodarstva je turizem. Resda v svojem najožjem smislu pomeni le nekaj manj kot 7 odstotkov celotne storilnosti avstrijskega gospodarstva, a je nanj vezano več kot le nočitve in potovanja.

Avstrijci so se vedno razumeli kot turistična dežela, imajo nekaj izvrstnih izobraževalnih ustanov s tega področja in branža zajema precejšen del družinskih podjetij. V celoti turizem zaposli okoli 10 odstotkov vseh delovno aktivnih ljudi, zadnji rezultati letošnje zimske sezone pa kažejo, da se po številu nočitev in tujih gostov znova približujejo številkam, ki so jih dosegli pred krizo leta 2008. Predvsem mestni turizem z Dunajem in Salzburgom močno narašča, drugje so se morali privaditi na to, da se je v časih krize marsikaj spremenilo.

Le še ene počitnice na leto

Heide Pichler v teh dneh nima veliko časa, jutri bo iz Heiligenbluta preko ledenika Pasterca na Franz Josefs Höhe v hrib teklo okoli 1500 tekačev iz 28 držav. Gorski tek na Veliki Klek (Großglocknerberglauf) skupaj z maloštevilno ekipo Heide organizira že enajsto leto, v teh dneh mora poskrbeti, da bodo udeležence teka prenočili, jim zagotovili dovolj špagetov na današnji testeninski zabavi, da bodo na voljo odeje na cilju, prevoz, zdravniška oskrba, najbolje bi bilo, če bi ji uspelo prepričati še vreme, da tekačev jutri ne bo pralo.

Pichlerji so bili vedno gonilna sila turizma v dolini in na pobočjih proti Velikemu Kleku, družinsko podjetje je bilo ustanovljeno že leta 1926. Heidin ded je zatem, ko so zgradili gorsko cesto Hochalpenstraße, na sedlu postavil trgovino s spominki in kasneje sprožil pobudo, da so postavili žičnice.

Heide je družinski hotel Glocknerhof od svojih staršev skupaj s svakom prevzela v upravljanje pred 13 leti. Že tedaj je vedela, da ne bo dovolj odpreti vrata hotela in čakati, da se vanj naselijo gostje.

"Prvo krizno leto, 2009, je bilo za nas presenetljivo dobro," pravi Heide, "saj veliko Avstrijcev ni odpotovalo na počitnice v tujino, ampak so raje dopustovali doma. Srečo imamo, da je Heiligenblut skupaj z nacionalnim parkom Visoke Ture (Hohe Tauern), Velikim Klekom (Großglocknerjem) in Hochalpenstraße cilj tudi tistih gostov, ki obiščejo Evropo z drugih celin. Res je, da imamo sedaj manj gostov iz Japonske, ZDA in Švice, vendar nam je uspelo ohraniti promet in dobiček oziroma ga celo malce izboljšati."

Kljub temu je kriza pošteno spremenila razmere v turizmu, pove Heide, gostje se za počitnice odločajo kratkotrajno in odvisno od tega, ali si lahko privoščijo dopust ali pa je bolje, da "čuvajo" svoje delovno mesto. Namesto dveh dopustov (pozimi in poleti) si ljudje privoščijo le še enega, potovanja so krajša in odločitev za kraj dopustovanja je pogosto v zadnji minuti odvisna od vremena. Gostom soba in hrana ni več dovolj, na dopustu hočejo nekaj doživeti in čutiti. Pichlerjevi jim zato ponujajo vodene pohode po nacionalnem parku, safari na ledeniku, nabiranje zelišč, izdelke z najbližjih kmetij na krožniku, kopeli v senu, masažo z gorskimi kristali… "Že pred leti smo se odločili, da bomo stavili na trajnost in kvaliteto, na proizvode in sodelavce iz regije ter tesno vpetost v okolje. Samo za izobraževanje svojih sodelavcev namenimo okoli 50.000 evrov na leto," pove Heide in pravi, da so se očitno odločili prav.

 

Vajenci podjetnejši od akademikov 

"Prednost avstrijskega gospodarstva je v veliki meri v tem, da je tako zelo raznoliko," ocenjuje Schneider ter opozori še na nekaj, kar po njegovem mnenju pomembno vpliva na podjetnost avstrijskega prebivalstva.

Avstrija pozna visoko razvit dualni sistem izobraževanja. S sloganom Karriere mit Lehre (Kariera z vajeništvom) vabi mladino med vajence Avstrijska gospodarska zbornica, uspešen sistem povezave med delom v gospodarstvu in spremljajočim izobraževanjem v šoli pa očitno prepriča tudi mlade, saj se običajno kar 40 odstotkov generacije odloči zanj. Schneider trdi, da so ljudje, ki so ubrali to pot izobraževanja, običajno podjetnejši od tistih, ki so zaključili srednje in visoke šole, saj bi se zadnji raje zaposlili in se s tem izognili tveganju podjetništva. Temu skuša gospodarska politika olajšati vsaj birokratske poti. Na vprašanje, kako hitro lahko v Avstriji ustanoviš podjetje, Schneider sicer odgovori, da je to odvisno od velikosti podjetja in števila zaposlenih, toda če hoče nekdo postati samostojni podjetnik, lahko to namero uresniči v enem samem dnevu.

Ena od močnih prednosti avstrijskega gospodarskega prostora v mednarodni konkurenci je visoka pravna varnost. Ker so postopki hitri in povsem jasno določeni, je verjetnost, da bi podjetje ostalo dolžno denar drugemu podjetju, zelo majhna. Tudi sicer avstrijsko gospodarstvo odlikuje dobra plačilna morala. "Še najslabši plačnik," pravi Schneider, "je država, kar potrjujejo tudi statistike."

Na vprašanje, ali bi se lahko zgodilo, da podjetje v Avstriji ne bi plačevalo prispevkov in davkov, pa Schneider nejeverno preveri resnost vprašanja in pove, da bi se to morda v izjemnem primeru lahko zgodilo enkrat, že naslednji mesec bi imel podjetnik za vratom davčni urad in zavarovalnice. Prej nasprotno, precej podjetij, ki so znajdejo v težavah, bi morda še lahko izplačalo plače, pa postanejo zaradi neplačanih prispevkov insolventna ter morajo v stečaj.

Kar velja za male, ni nujno, da v Avstriji vedno velja za velike. Zaradi banke Bawag in Hypo Alpe Adria boli glava vse tiste, ki bi morali skrbeti za nadzor in poštenost v avstrijskih finančnih ustanovah, a pogosto ugotavljajo, da ko se denar začne gibati po mednarodnih poteh zapletenih poštnih podjetij in udeležb pri tujih podjetjih, ostanejo zvezanih rok.

Za avstrijske banke se je še dobro izteklo

Veličastna zgradba se zadržano drži v ozadju parka poleg kampusa dunajske univerze, na njenih oknih so debele, na belo pobarvane rešetke. V stavbo avstrijske nacionalne banke ni mogoče kar vstopiti, od vratarja, ki zahteva osebni dokument, vodi pot v nekakšno komoro s premičnimi vrati, iz katere je izhod mogoč le s spremstvom.

Dr. Peter Mooslechner je direktor oddelka za ekonomske analize in raziskave pri avstrijski nacionalni banki. Dan prej je v parlamentu pred poslanci branil evropski mehanizem stabilnosti. "Če ste o avstrijskih bankah govorili z Mooslechnerjem, potem ste govorili s pravim človekom," so dan kasneje potrdili na inštitutu za ekonomske raziskave IHS.

Glavni analitik avstrijske nacionalne banke ni pesimističen človek. "Stanje je po vsej Evropi težko in avstrijske banke imajo še problem z izpostavljenostjo v vzhodni Evropi, na kar je prejšnji teden znova opozoril Mednarodni denarni sklad. Toda če pogledamo rezultate, lahko rečemo, da se je, hvalabogu, še dobro izteklo. Lahko bi bilo slabše," pravi Mooslechner.

Avstrijski bančni trg je sam po sebi neproblematičen in pri večini bank, kjer se je zapletlo, gre za njihovo poslovanje v tujini. Tudi tu je treba razlikovati, opozarja Mooslechner, niso problematični vsi trgi v vzhodni Evropi. Problemi so na Madžarskem, zaradi posojil v tuji valuti, prav tako v Ukrajini, medtem ko na Češkem in Slovaškem nimajo nobenih težav. Poleg tega skoraj vse avstrijske banke iz tekočega poslovanja kujejo dobičke, kljub temu da so morale odpisati precej terjatev.

V napovedi za prihodnost Mooslechner izhaja iz predpostavke, da bodo po koncu krize oziroma že prihodnje leto vzhodnoevropska gospodarstva znova rasla hitreje kot tista v zahodni Evropi, deloma velja to že za letos. Zato bi bilo toliko bolj nesmiselno, da bi se avstrijske banke začele umikati s teh trgov, kajti alternative ni. Sam je tako in tako prepričan, da je avstrijskim bankam prodor v vzhodno Evropo uspel predvsem zato, ker velikih mednarodnih bank ta trg ni zanimal.

"Trg je za nas premajhen, so dejali predstavniki Deutsche Bank," se spominja Mooslechner, "to je odprlo tržno nišo, v katero so avstrijske banke tako zaradi bližine kot tudi iz zgodovinskih razlogov zelo hitro vstopile. Če bi ta delež izpustile iz rok, ga ne bi nikdar več dobile," je prepričan Mooslechner.

Ne gre pozabiti, da so avstrijske banke v času debelih krav na teh trgih dosegale tudi velike dobičke, problem je v tem, da denarja niso privarčevale za slabše čase. "Če gledamo z današnjega vidika, drži, da bi banke morale biti bolj previdne, zgraditi večjo blazino lastnega kapitala ter izplačati manj dividend," pojasnjuje Mooslechner, toda tedaj nihče ni računal s krizo tolikšnega obsega.

Slabost avstrijskih bank je namreč, da v primerjavi z drugimi mednarodnimi ustanovami ustvarijo malo dobička in imajo nizko kapitalsko ustreznost. To je v veliki meri povezano z njihovo strukturo. Avstrijske banke so bile v preteklosti ali pa so še organizirane kot zadruge. Kljub temu sta obe banki, zaradi katerih je avstrijske varuhe bančnega sistema bolela glava, predvsem kriminalna primera, pri čemer je Bawag izgubil okoli 3,5 milijarde evrov, pri Hypu pa podatki, koliko bo morala vanj še vtakniti avstrijska država, še niso dokončni. Medtem ko je Bawag banko, ki je bila pred tem v lasti zveze avstrijskih sindikatov, maja 2007 prevzel ameriški sklad Cerberus, je Hypo Alpe Adria še vedno v lasti države. Po dostopnih podatkih je avstrijske davkoplačevalce doslej stala 1,5 milijarde evrov. Banka je zato danes problem države in ne več bančnega sistema. Sistemskim bankam v Avstriji gre dobro in avstrijsko gospodarstvo ne pozna kreditnega krča, zagotavlja Mooslechner. Res je, da se je obseg posojil le minimalno povečal, toda veliko avstrijskih podjetij posluje tako dobro, da so sposobna investicije financirati iz lastnega žepa.