Skoraj pet let kasneje se nekoč aktualne razprave o razmerju med politiko in kapitalom, ki naj bi v Sloveniji tako ali drugače prevzemal vzvode oblasti, zdijo smešne. "Tajkunov" v Sloveniji če odštejemo tiste, ki jim je prevzem podjetij uspelo še pravočasno "zapreti" ali kako drugače ostati pod radarjem ni več. Po dveh vojnah, ki sta jih proti njim bolj ali manj javno razglasili dve nekdanji vladi, so buciko v njihove delniške balone dokončno zapičile banke, preostalo je opravila kriza. Dileme politika ali kapital je v Sloveniji preteklosti, ker je po 21 letih samostojnosti v naši državi domačega kapitala, ki v tem trenutku ni sposoben izpeljati niti prevzema večjega slovenskega podjetja, le (še) za vzorec.
Druga Janševa vlada v času, ko se je z bančnim zasegom delnic v večjih podjetjih ponovno odprlo zgodovinsko okno priložnosti za redistribucijo državnega premoženja, očitno ničesar več ni pripravljena prepustiti naključju. Če je prva Janševa vlada položaje v državnih korporacijah naskakovala prek Kapitalske (Kad) in Slovenske odškodninske družbe (Sod), je Pahorjeva vlada v imenu "transparentnega upravljanja" iznašla Agencijo za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN). Četudi gre za "igračo", ki lahko ob pravilni uporabi neki politični opciji zagotovi centraliziran nadzor nad državnimi deleži v bankah in največjih družbah, ima s stališča Janeza Janše najmanj eno napako: relativno veliko moč uprave, ki jo pod vnaprej določenimi pogoji imenuje državni zbor. Ker ima aktualni premier še iz časa prejšnjega mandata slabe izkušnje s svojimi "posredniki", ki so znali tudi zamenjati gospodarja, je zato logično, da želi imeti pod sabo centralizirani aparat, katerega vzvode bo lahko vlekel iz svojega kabineta.
A ideja o Slovenskem državnem holdingu (SDH) zbuja najmanj toliko pomislekov kot vprašanj. Potihoma načrtovan upravljalski mastodont, ki bo pod eno streho tako ali drugače združil AUKN, Kad, Sod, DSU in slabo banko, naj bi nastal z "nadgradnjo" Soda. Ker je temeljnega naloga slednjega poplačevanje odškodnin denacionalizacijskim upravičencem in žrtvam (po)vojnega nasilja, gre za pomembno simbolno, tudi ideološko pogojeno sporočilo. V času, ko nas vladajoči prepričujejo, da Slovenija nima denarja za poplačilo krivic ljudem, ki jih je iz registrov izbrisala sama, ga namreč lahko razumemo kot napoved, da bo morda ključna prednostna naloga kopičenja državnega premoženja tudi tistega, ki pripada pokojninski blagajni dokončanje procesov denacionalizacije, tega daleč največjega procesa redistribucije premoženja po osamosvojitvi, ki je državo do zdaj stal skoraj dve milijardi evrov.
Poleg vprašanj, ali in kako bo SDH razpolagal s premoženjem Kada ter ali to sploh sme početi, je ena ključnih neznank povezana s tako imenovano slabo banko. Če bo holding na svoja pleča poleg vseh Sodovih obveznosti prevzel še za več milijard evrov slabih terjatev v lasti treh državnih bank, je namreč logično, da bo za nakup le-teh ali porabil denar iz drugih združenih blagajn ali za to najel posojila, za katera bo morala jamčiti država. To po skoraj treh milijardah posojil, ki jih bo moral Dars prej ali slej vrniti, čeprav denarja za to nima, in skorajšnjih jamstvih za TEŠ6 odpira vrata potencialni novi mini v bilancah države, ki bo tudi za obveznosti SDH jamčila s poroštvi. Slabo premoženje bo obenem močno obremenilo bilance SDH, ki bi se lahko potencialne insolventnosti rešil le s hitro prodajo zdravega državnega premoženja. To pa pod vprašaj ne postavlja le poslovne politike, ampak smiselnost samega koncepta holdinga, saj bi lahko država na ta način pridobljen denar v banke v teoriji vbrizgala tudi sama.
Janševa vlada je tako pri izpolnjevanju obljube, da bank ne bo reševala z denarjem iz proračuna, vstopila v igro z največjim možnim tveganjem. Če se Pahorjeva vlada tri leta ni upala lotiti sanacije bank, kar jo je zaradi zastoja kreditiranja in gospodarstva obsodilo na neizbežno politično smrt, je šla aktualna koalicija v drugo skrajnost: za njihovo reševanje je tako rekoč zastavila celotno državo. S SDH je dejansko izumila nov izvedeni finančni instrument, ki ji lahko eksplodira v rokah, a obenem zagotovi visoke donose v obliki takšnih ali drugačnih "dividend". Razsežnosti moči SDH so namreč srhljive. Nad več kot desetimi milijardami združenega premoženja, s katerimi je država polnila proračun, poplačevala odškodnine ali ustvarjala dodatna sredstva za pokojninsko zavarovanje, bodo bdeli trije člani uprave in devet nadzornikov, katerih izbira je v celoti prepuščena vladajoči koaliciji. Vladni izbranci bodo imeli skupaj z zaseženimi deleži bank ključen vpliv v veliki večini podjetij iz prve borzne kotacije.
SDH bi tako lahko predstavljal več kot "le" (ne)srečen poskus sanacije bank. Zdi se, da nobena vlada pred tem do zdaj v rokah ni imela več vzvodov moči in večje priložnosti za vrtenje kolesa zgodovine v poljubno smer. Uresničitev mokrih sanj o vrnitvi k "izvoru", "resetiranju" in "popravi privatizacijskih krivic" še nikoli ni bila bližje. Na pladnju je priložnost za popolno redefiniranje razmerij med nosilci moči v državi, ki so jo po interpretaciji krogov iz nekdanjega Demosa najkasneje po Depali vasi tiho in sovražno prevzeli "nasprotniki osamosvojitve" v navezi z "rdečimi direktorji". Zdaj že nekdanja Slovenija d.d. s SDH dejansko postaja SOZD Slovenija. In to kako ironično ravno pod vlado, ki z državnih proslav preganja rdečo zvezdo.
* Sestavljena organizacija združenega dela. V socializmu je šlo za obliko združevanja delovnih organizacij za uresničevanje skupnih interesov.
