Isti leksikon pravi, da je sočasno z vstopom v študijsko življenje pokazal znake hude depresije, ki ga je držala za vrat preostanek življenja. Predvsem skozi vso njegovo odlikovanj polno študijsko pot, na kateri je diplomiral iz angleškega jezika, filozofije (natančneje modalne logike in matematike), pridobil magisterij iz kreativnega pisanja in postal profesor na kalifornijskem kolidžu Pomona. In skozi vso njegovo ustvarjalno dobo, ki se je začela sredi 80. let in dosegla leta 1996 enega od vrhuncev z vznemirljivim, četudi ne najbolj preprostim romanom Infinite Jest (Brezmejna burka). Poznavalci se strinjajo, da niso nič manj kvalitetne in pomembne njegove tri zbirke kratkih zgodb. Opus pa dopolnjuje še vrsta novinarskih žanrov in esejev, nekaterih izdanih v knjigah: o 11. septembru, volilni kampanji Johna McCaina, teniški avtobiografiji, pogovornih oddajah, kuhanju živih jastogov, Davidu Lynchu, o glasbeni zgodovini in zgodovini neskončnega.
Na robu, toda prepričljivi
Leksikon pripravnih karakterizacij ga postavlja ob bok Johnu Barthu, Donu DeLillu, Raymondu Carverju, Bretu Eastonu Ellisu in Chucku Palahniuku. Pravi še, da gre za veliko ime sodobne ameriške literature, a nič ne piše, zakaj. Je pa Cankarjeva založba nedavno izdala izbor njegovih kratkih zgodb pod namerno dolgočasnim in antideskriptivnim naslovom Zgodbe. O resnični pripovedovalski veličini se lahko torej prepriča vsakdo, za nameček izbor, ki ga je prevedel Jure Potokar, vključuje zgodbe iz vseh treh izvirnih zbirk.
Vstop v Zgodbe je kot sestop v svet Ellisovega Ameriškega psiha. Mladi republikanski bogatun v posteljo pospremi le dekleta, ki mu dovolijo, da jim za klimaks malce podkuri s svojim žepnim vžigalnikom. A od Ellisovega sloga in načina je temeljno oddaljen. Če del groze ob Patricku Batemanu izvira iz njegove nepojasnjenosti, se Wallace misteriju "nedojemljivega zla" zoperstavlja s pripravno vzgojno-psihološko razlago. Za njegove like nasploh velja, da bivajo v robnih razmerah psihologije, vendar so vsakič "pojasnjeni", še tako neobičajne in odklonske jih prikaže do podrobnosti človeške in verjetne. Namesto pošasti je tu pošastnost kot golo dejstvo, predvsem pa vsakdanja reč.
Opombe v podporo junakinji
Naslov slovenskega izbora namerno zavaja. Wallace je pisal zgodbe, ki so vse prej kot primerki standardizirane naracije, linearne pripovedi, klasične "zgodbe". Nekatere imajo "manjkajoče" ali spodrezane konce, denimo zgodba Punca z nenavadnimi lasmi (1989), ki jo v zbirki srečamo kot prvo in se zaključi s stavkom: "In sem naredil tole." Odrezano eliptično se denimo končuje zgodba Moj nastop: "Za kar se je izkazalo, da je napaka." V zgodbi Kratki intervjuji z odvratnimi moškimi izrablja forme intervjuja in medicinskega poročila, čez blazno resne teme spolnosti pa po svoji stalni navadi nanaša humorne nianse. Slogovno je med bolj izstopajočimi odlična zgodba Odrasli svet (II), naslonjena na svojo predhodnico Odrasli svet (I). V njej uporablja grafična znamenja, abecedno in številčno označene odstavke, ki spominjajo na pravniško latovščino, proti koncu zgodbe pa vse bolj tesno tudi slovnične napake, med katerimi hkrati razpada seksualni in partnerski odnos mlajšega para.
Formalistična igra je pri Wallaceu vedno znova sredstvo in ne prazen cilj. Nekatere zgodbe imajo oštevilčene opombe - kar 338 jih je imel že roman Infinite Jest. V zgodbi Depresivna oseba te niso v funkciji pojasnjevanja in napotil, pač pa so eden od pripovednih rokavov, ki se po vsebini in namenu ne razlikuje od glavnega pripovednega toka. Nekatere opombe se vijejo čez stran ali dve, predvsem pa imajo notranjebesedilni temelj v sami zgodbi depresivne ženske osebe. Duševni razkroj, nase osredotočena bolečina, bolezenska razsrediščenost in malenkostnost imajo svojo oporo in ekvivalent v pripovednem mehanizmu opomb. Agonijo junakinje podpirajo in hkrati potencirajo v agoniji popuščajočega, razpadajočega besedila.
Neka druga vrsta krize
Da se je David Foster Wallace ubil v letu in mesecu začetka svetovne ekonomske recesije (12. septembra, tri dni pred bankrotom banke Lehman Brothers), je naključje, v katerem ni iskati globljega pomena. Ubil se je sredi svoje osebne krize. "Predstavljajte si, da je vsak atom v vsaki celici vašega telesa bolan... neznosno bolan," je pisal v svoji prvi objavljeni zgodbi. Njegova proza je časovno specifična, a ni zeitgeistna, še manj pa obremenjena z aktualistično, kritično ali agitatorsko izbiro snovi. V najboljšem smislu je zmogel kar koli prepoznati za kvalitetno snov, pri čemer je register po širini in globini zelo vključujoč. Življenje ameriškega predsednika Lyndona Johnsona je izziv, a nič večji kot vsakdanje spolne obsesije. Prebujenje iz silne nočne more ni nič manjši zalogaj kot tema, v katero so poviti človeški odnosi. Življenjsko zgodbo matere in sina je mogoče povedati na treh straneh, enako kot je mogoče igralkin nastop v televizijskem šovu Davida Lettermana prikazati kot vrhunski dramski pripetljaj.
Wallaceov pisateljski vir je pekel zasebnosti, prava ustvarjalna dilema pa je še bolj abstraktnega značaja. Sodeč po spisanem je bilo njegovo kreativno poslanstvo konkretizirati in opolnomočiti pripovedno snov, da bo prenehala biti izključno vir bralne izkušnje. Kako napisati zgodbo o stiski, o depresiji, o grotesknem dogajanju, o nesrečnem slučaju, da stisko spoznamo, da depresijo začutimo, da se groteske zavemo, da čutimo vso težo nesrečnega slučaja. Kako zgodbeno materijo, njen jezik in oblikovanost, pripraviti do tega, da postane stvar sama? Da postane stiska, da postane depresija, da postane groteska, da postane nesrečen slučaj. Wallace je med redkimi mojstri (post)modernistične pripovedi, ki med preizkušanjem zmogljivosti jezikovne mašinerije neopazno dvignejo zaveso pripovedne iluzije.