Slovenski vodotoki se že tako sušijo, zdaj pa jih bodo dodatno obremenile male hidroelektrarne, za katere vlada predlaga poenostavitev postopkov za pridobitev ustreznega dovoljenja za rabo vode. Poleg tega iz zakona briše zahtevo po ustanavljanju strokovnih teles, ki bi opredeljevala, koliko dejavnosti in izkoriščanja posamezen vodotok še prenese.
"Predlagane spremembe predvsem omogočajo manj transparentno odločanje o podeljevanju vodnih pravic ter nadaljnjo tajkunizacijo izkoriščanja vodnih virov oziroma dopuščajo možnost sistemske korupcije," menijo v Ribiški zvezi Slovenije. Podobno komisija za preprečevanje korupcije opozarja, da spreminjanje zakona o vodah po hitrem postopku brez vključevanja javnosti povečuje možnost korupcije.
Poslej manj temeljito preverjanje okoljskih vplivov
Za male hidroelektrarne so investitorji doslej potrebovali koncesijo, ki jo je po temeljitem preverjanju okoljskih vplivov s strani več strokovnih institucij podelila vlada. Postopki so bili tako zapleteni in zahteve tako ostre, da v zadnjih letih koncesije praktično ni bilo mogoče dobiti. "V zadnjem desetletju je bila morda izdana ena koncesija za malo hidroelektrarno na leto, postopki so se vlekli, na odgovor upravnega organa si lahko čakal tudi tri leta," predsednik zveze društev malih hidroelektrarn (MHE) Stane Čadež opisuje težave investitorjev in dodaja, da v Sloveniji deluje od 400 do 500 MHE, približno 200 investitorjev pa še čaka na dovoljenje. Pri tem opozarja, da se je Slovenija zavezala, da bo 25 odstotkov energije do leta 2020 pridobila iz obnovljivih virov, prav vodni viri pa so ena od naravnih danosti, ki jih ima Slovenija v izobilju.
Vlada zdaj predlaga, naj za delovanje hidroelektrarne z inštalirano močjo do 10 megavatov (torej ne le za male, ampak tudi za srednje velike hidroelektrarne) namesto koncesije zadošča vodno dovoljenje. V nasprotju s Čadežem ribiška zveza te spremembe ne podpira: "Postopek podeljevanja koncesije je bolj zapleten in dolgotrajen kot za vodna dovoljenja, je pa bolj pravičen do vseh zainteresiranih koristnikov naravnih dobrin in daje državi več vzvodov preverjanja umestitve MHE v prostor in vplivov na okolje." Ribiški zvezi se pridružuje predsednica Društva vodarjev Slovenije dr. Lidija Globevnik, pri čemer opozarja, da se v Sloveniji "celoten kapilarni sistem, ki je bistven za polnjenje glavnih vodotokov, zaradi podnebnih sprememb izsušuje, male hidroelektrarne pa dodatno obremenjujejo odseke vodotokov. S poenostavljenim podeljevanjem dovoljenj za MHE samo povečujemo tveganje, da na dolgi rok določen vodni vir presahne."
Te očitke Čadež zavrača s pojasnilom, da zakonodaja že zdaj predpisuje najnižjo dovoljeno velikost ekoloških pretokov, vpliv malih hidroelektrarn na vodni živelj pa je minimalen. Ne le zato, ker se odvzeta voda čez nekaj metrov znova vrača v strugo, temveč tudi, ker se zaradi mešanja oplemeniti s kisikom, kar vodnemu življu koristi. Poleg tega poudarja, da bi male hidroelektrarne lahko gradili tam, kjer je prostor že degradiran zaradi preteklih posegov; z njimi bi na primer lahko obnovili od 4000 do 5000 jezov, ki so bili po nekaterih ocenah zgrajeni v Sloveniji. A Globevnikova opozarja, da so odvzemi vode posamezne MHE sicer lahko majhni, vendar "v kombinaciji s črpanjem vode za oskrbo javnih vodovodov in vse večjega števila polnilnic pijač ter za lastne potrebe povzročajo velike negativne vplive".
Individualno izsiljevanje namesto strateških načrtov
Prav usklajevanje različnih interesov je drugi velik problem, na katerega opozarjajo vodarji. Zakon o vodah je že leta 2002 predvidel ustanavljanje konferenc za vode, na katerih bi tako strokovna kot zainteresirana javnost, predvsem pa lokalna skupnost razpravljale in odločale o rabi vode na posameznem vodotoku. Noben minister takšnega telesa doslej ni ustanovil, sedanja vlada pa, namesto da bi poskrbela za njihovo oživitev, predlaga, da se takšna zahteva iz zakona izbriše.
Po besedah Globevnikove bi se na konferencah morali soočati stroka, tisti, ki bi na primer želeli določen vodotok uporabljati za proizvodnjo pijač, elektrike, ribarjenje ali plovbo, in druga zainteresirana javnost ter se dogovoriti, kaj je mogoče udejanjiti in v kolikšni meri. Konferenca bi namreč morala služiti tudi sprejemanju strateških dokumentov, v katerih bi določili nosilno sposobnost vodnega sistema, na primer, da je na porečju Sore mogoče postaviti največ pet malih hidroelektrarn, saj bi večje število sprožilo rušenje ekosistema.
Ker takšnih teles za celovito razpravo o rabi in upravljanju vodnih virov ni, se zdaj o tem odloča "na ravni posameznih upravnih in pravnih postopkov, kjer prevlada močnejši oziroma tisti, ki s svojimi lobiji bolj pritiska". Zato po besedah Globevnikove konference potrebujemo in jih vodarji že ves čas pogrešajo. "Pomanjkanje aktivnega sodelovanja javnosti pri upravljanju voda, ki je tudi zahteva zakonodaje EU, je eden od razlogov za stanje na področju upravljanja voda pri nas," pravi tudi profesor na ljubljanski fakulteti za gradbeništvo in geodezijo dr. Primož Banovec. Zato med predlaganimi spremembami zakona o vodah kot najbolj problematično ocenjuje prav črtanje celotnega poglavja o sodelovanju javnosti pri upravljanju voda.
