Domačini v Planinski vasi na Kozjanskem se že štirinajst let z vsemi pravnimi sredstvi borijo, da bi zasebnik Mirko Kovač zaprl asfaltno bazo. Zgradil jo je namreč brez vseh dokumentov sredi vasi, kjer se večina ljudi preživlja s kmetijstvom in živinorejo. Ljudje so bili sprva prepričani, da je kristalno jasno, da na črno postavljeni industrijski objekt ne sodi v njihovo okolje, temveč v industrijsko cono, in da bodo zato pristojne ustanove zadevo hitro rešile v njihov prid. Vendar so se ušteli.

Podjetnik legaliziral črno gradnjo

Podjetnik je bil vztrajen, trmast in neomajno prepričan, da je pravica na njegovi strani. S pomočjo spretnih odvetnikov mu je vedno uspelo, da je preprečil zaprtje asfaltne baze, razočaranje domačinov nad pravno državo pa se je iz leta v leto poglabljalo. Njihova predstavnica Mihaela Kotnik je večkrat poudarila, da ima Kovač najverjetneje zelo vplivne prijatelje, saj si drugače ni znala razlagati, da kljub sodbam različnih sodišč, ki so odločila v njihov prid, ničesar ne dosežejo.

Kovač je začel postavljati asfaltno bazo leta 1998 in pristojni inšpektorat mu je še isto leto prepovedal gradnjo. Kljub prepovedi je gradil naprej, tako da je baza leta 1999 začela poskusno obratovati. Inšpekcija je znova posredovala. Zahtevala je, da investitor sporni objekt poruši, Elektro Celje pa je mu izklopil elektriko. Toda občina Šentjur je bila investitorju očitno zelo naklonjena. Sprejela je namreč odlok, po katerem bi lahko podjetnik gradnjo legaliziral, vendar ga je ustavno sodišče na predlog krajanov razveljavilo. Na veliko presenečenje krajanov Planinske vasi je Vlada RS leta 2003 sprejela sklep, da je predlog odloka o spremembah in dopolnitvah prostorskih sestavin in planskih aktov občine Šentjur usklajen z obveznimi izhodišči prostorskih sestavin planskih aktov RS. Preprosto povedano, občina Šentjur je s tem dobila možnost za sprejem prostorskoizvedbenega akta, ki je Kovaču omogočal pridobiti dovoljenja. Krajani Planinske vasi so bili zgroženi, ko je upravna enota leto dni kasneje Kovaču res izdala gradbeno dovoljenje.

Upravno sodišče: Gradbeno dovoljenje je neveljavno

Ker so bili prepričani, da je gradbeno dovoljenje neveljavno, so se obrnili na upravno sodišče, ki je menilo enako kot domačini, vendar je Kovaču kljub temu na upravni enoti uspelo pridobiti še uporabno dovoljenje. Na sodbo upravnega sodišča je vložil pritožbo, vendar je vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo upravnega sodišča, ki je odločilo, da je gradbeno dovoljenje res neveljavno. Ljudje so bili prepričani, da bo zdaj končno mir, vendar se je podjetnik na vse skupaj požvižgal in delal naprej. Vedno se je izgovarjal, da mu nasprotujejo samo trije ljudje in da ga v bistvu vsi drugi v vasi podpirajo, ker je odprl nova delovna mesta. O selitvi baze v industrijsko cono sploh ni razmišljal, ker bi ga to finančno pokopalo.

Februarja letos so krajani spet dobili upanje, saj je ustavno sodišče izdalo odločbo, da se 47. člen občinskega odloka prostorskoureditvenega načrta, če omogoča legalizacijo asfaltne baze, razveljavi. Mihaela Kotnik in njeni somišljeniki so imeli spet upanje, da bodo zmagali. Kotnikova je v njihovem imenu glavni inšpektorici Inšpektorata RS za okolje in prostor Aleksandri Velkovrh že sredi marca letos poslala pismo, v katerem jo je prosila, naj ji v petnajstih dneh sporoči, kako bo ukrepala glede na odločbo ustavnega sodišča. Odgovora do danes ni prejela. "Pred asfaltno bazo, ki zastruplja nas in okolje, si vsi vpleteni zatiskajo oči. Lobisti, kapitalisti in onesnaževalci lahko v naši vasi počnejo vse, kar hočejo, inšpekcijska merila pa so dvojna. Kako dolgo še?" sprašuje Kotnikova, trdno prepričana, da je pravna država v tem primeru padla na celi črti.