Peter Seunig

Olimpija, prizorišče nekdanjih antičnih iger, kjer je leta 776 pred štetjem na prvih olimpijskih igrah zmagal v teku na 192,27 metra domačin Koroibos, je sedaj zaspano naselje s tisoč prebivalci, oddaljeno tri četrt ure vožnje od morja. V hotelih, penzionih in kampu je prostor še za nekaj več kot dva tisoč obiskovalcev. V stranskih ulicah sedijo pred vrati hiš v črno oblečene ženske in trebijo zelenjavo, v kavarnah pa sedijo moški in poskušajo reševati deželo pred stečajem. Olimpijskega leta 2012 tu ni čutiti. Vse je po starem, le turistov je vedno manj. Trgovine s spominki so seveda odprte in tu je mogoče kupiti vse, kar ni v nobeni zvezi z nekdanjimi antičnimi dogodki.

Na prizorišču nekdanjih iger je nekaj ostankov nekdanje slave le videti. Zevsov tempelj je velikanski kup ruševin, njegov mogočni kip, ki je bil eden od sedmih čudes antičnega sveta, je že v 4. stoletju našega štetja izginil. Ruševina, ki si jo je mogoče še najbolj predstavljati v nekdanji obliki, je Herin tempelj s svojim popolnoma ohranjenim temeljem. Tu se s pomočjo konkavnega ogledala, v katerega se uprejo sončni žarki, pred večtisočglavo množico več mesecev pred začetkom modernih olimpijskih iger prižgejo olimpijski ogenj, ki potem potuje do prizorišča modernih iger. "Apolon, pošlji nam svoje žarke," prosijo svečenice in Apolon jim ustreže.

Število disciplin se povečuje

Začetki nekdanjih iger so bili v primerjavi s sedanjim bliščem in denarnimi vložki izredno skromni. Na prvih trinajstih olimpijskih igrah je bila na sporedu samo ena disciplina - tek na 192,27 metra, kar je bila tudi dolžina stadiona. Šele leta 724 pred našim štetjem je bila na štirinajstih igrah dolžina proge teka podvojena, saj so tekmovalci tekli do konca stadiona in nazaj, leta 720 pred štetjem pa so tekli že dvajset dolžin stadiona (okoli štiri kilometre). Nato se je število disciplin povečevalo. Malo pozneje so tekmovali že v peteroboju. Borba s pestmi je kmalu postala posamična disciplina, pri čemer so imeli tekmovalci pesti opremljene s trdo kožno podlago. Borba je trajala tako dolgo, dokler ni eden od tekmovalcev iztegnil prsta v znamenje predaje. Leta 680 pred štetjem so bile na sporedu že dirke z vozovi s štirimi konji, pozneje pa dirke z osli, žrebci in mulami. Triintridesete olimpijske igre so poznale že pankration, ki je bil mešanica rokoborbe in boksa, saj je bilo dovoljeno vse, razen ugrizov in vrtanja v obrazne odprtine. Z uvedbo teka z orožjem (hoplites) je bil osnovni program iger zaokrožen. Tekmovalci so morali preteči goli s ščitom in šlemom na glavi dve dolžini stadiona.

Čez petdeset let so se igre že spremenile. Niso trajale več samo en dan, ampak pet dni, povečalo pa se je tudi število sodnikov. Pozneje je nova politična razdelitev sveta prizadela tudi Olimpijo. Leta 80 pred našim štetjem je rimski vladar Sula premestil 165. olimpijske igre v Rim, vendar se je pokazalo, da tradicije ni mogoče tako hitro ukiniti, zato so bile naslednje igre spet v Olimpiji. Cesarju Neronu ni bilo mar za tradicijo in je igre za dve leti preložil, da bi se jih lahko sam udeležil. Teža cesarskega naslova je močno vplivala na sodnike, saj je Neron zmagal v kar petih disciplinah, med njimi tudi v tragičnem pesništvu, ki so ga uvedli na igre na njegovo zahtevo. Pri dirki z vprego je Neron sicer padel z voza, vendar so ga kljub temu razglasili za zmagovalca.

Antične olimpijske igre so bile vrhunec grškega moškega druženja. Neporočene žene so si igre sicer lahko ogledale in tudi prodajalke ljubezni so se sprehajale med šotori, toda samo ena poročena ženska je lahko med igrami vstopila v svetišče - svečenica boginje plodnosti Demetre. Zanjo je bil vedno pripravljen kamnit prestol na severni strani stadiona. Vsako drugo poročeno žensko, ki bi nameravala oskruniti igre s svojo prisotnostjo, je čakala kazen. Z bližnje pečine bi jo vrgli v globino. Take kazni sicer nikoli niso izvršili, niti leta 404 pred našim štetjem, ko si je neka žena z Rodosa ostrigla lase in se v obleki trenerja atletike izmuznila na stadion, da bi videla, kako tekmuje njen sin. Ko je v navdušenju nad njegovo zmago nameravala preskočiti ograjo in objeti zmagovalca, se ji je strgala tunika. Sodniki so jo le opomnili, saj je prihajala iz znamenite družine športnikov - njen oče in njen mož sta bila olimpijska zmagovalca.

Prepoved za poročene žene

Ženam je bilo seveda prepovedano, da bi tekmovale na igrah, vendar pa so dekleta med dvanajstim in osemnajstim letom lahko tekmovala, oblečena v kratke tunike in z odkrito desno polovico prsi, v nekem športnem dogodku na čast boginje Here. Podrobnosti tega dogodka niso znane, ve se le, da je bil zanje tek dolg le 160 metrov.

V antični Grčiji je bil le en kraj, kjer so dekleta lahko uživala v moških športih. Šparta je kot vojaška država izredno cenila visoko telesno pripravljenost svojih državljanov. Dekleta so, enako kot njihove brate, v sedmem letu starosti odvzeli družinam in jih podvrgli strogi športni vzgoji. Učile so se metati kopje in disk, vadile so rokoborbo in vse druge športne discipline. Zato so bile Špartanke znane po svojih atletskih postavah.

Toda konec antičnih olimpijskih iger se je nezadržno bližal. Rimski cesar Teodozij I. je leta 393 po našem štetju ukazal zapreti vsa poganska svetišča, med njimi tudi Olimpijo. Kljub temu so se olimpijske igre v skromnejši obliki obdržale vse do 5. stoletja in se nato ponovno pojavile šele leta 1896. Potem ko so bili templji zaprti, se je začel tudi njihov propad. V bližini prizorišča iger se je pozneje naselila majhna skupina kristjanov in se ukvarjala s kmetijstvom, vinogradništvom in rokodelstvom ter počasi naseljevala zapuščene stavbe. Toda v 7. stoletju tu ni bilo nikogar več. Reka Kladeos je začela počasi iz severnih pobočij naplavljati pesek in zemljo. Templji, skladišča in športna prizorišča so začeli izginjati pod štiri do pet metrov visokimi plastmi naplavin. Kar je bilo pred več kot tisoč leti najbolj znano športno prizorišče antike, je zatonilo v pozabo, vendar se je opis iger ohranil v številnih poznoantičnih zapisih. Najbolj znanega med njimi je zapustil zgodovinar Pavzanij, ki je v 2. stoletju našega štetja še obiskal Olimpijo.

Šele v renesansi so se nato začeli zavedati pomena antične umetnosti in vedno več je bilo tistih, ki so želeli ponovno odkriti Olimpijo. Toda šele leta 1766 je Richard Chandler po naključju odkril ostanke Zevsovega templja. Neki domačin ga je opozoril na ruševine in Chandlerju je bilo takoj jasno, kaj je odkril. Dandanes bi lahko rekli, da so bila izkopavanja v Olimpiji uspešna. Ne samo da so odkrili ostanke templjev in športnih prizorišč, antična Olimpija je dandanes eno najbolje dokumentiranih in opisanih antičnih najdišč. V nekaterih primerih pa želenega uspeha le ni bilo. Tako so našli le podstavek z napisi za olimpijske zmagovalce, toda nobenega od pripadajočih bronastih kipov, saj so jih po zaprtju templjev odnesli in pretopili. Pavzanij jih je našel še več kakor dvesto. Vse drugo je uničil čas pozabe.