Brane Šalamon
V Šentrupertu na Dolenjskem so postavili enega svojih največjih projektov, ki je strateškega pomena za Dolenjsko in tudi za vso državo. Prvi muzej s kozolci na prostem sploh na svetu, ki je pomemben za ohranjanje naše kulturne dediščine in odpira tudi številne druge možnosti. Za vsem stoji Rupert Gole, že drugi mandat župan občine Šentrupert, po izobrazbi arhitekt, ki je za diplomo prejel študentsko Prešernovo nagrado. Dvanajst let je predaval na ljubljanski fakulteti za arhitekturo, bil je gostujoči raziskovalec in asistent v tujini, sodeloval v mnogih projektih in med drugim vodil pripravo in izvedbo mednarodnega vabljenega arhitekturnega natečaja Kolizej v Ljubljani; kot arhitekt se je avtorsko podpisal pod številne projekte. Bil je zraven, ko je lansko leto 26 neodvisnih županov in še več predstavnikov civilne družbe ustanovilo Gibanje za Slovenijo, ker so trdili, da bi državna politika morala delovati v dobro vseh Slovencev. Zelo netipičen v vrstah slovenskih županov in mnogi se sprašujejo, kje je le videl izziv, da bi postal župan.
"Prvič sem postal župan, ko mi je bilo 35 let, in tega, da bom postal župan, niti nisem načrtoval, ampak se mi je zgodilo kot rezultat dolgoletnih aktivnosti v lokalni skupnosti. Krajani so vse pozorno spremljali in se že nekaj mesecev pred volitvami odločili, da me želijo videti v županski vlogi. Sam teh namenov nisem imel, saj sem bil takrat vpet v mnoge predvsem arhitekturne projekte v Sloveniji in tujini, poleg tega pa sem pripravljal doktorat na fakulteti za arhitekturo. Poleti 2006, ki je bilo volilno leto, se je pritisk krajanov in tistih, ki so me želeli prepričati, da prevzamem županovanje, stopnjeval, zato sem naročil javnomnenjsko anketo, na katero sem ob sebi uvrstil še sedem možnih kandidatov. Takrat je bilo kar 78 odstotkov občanov odločenih, da mi dajo svoj glas. Spomnim se besed direktorja agencije, ki je opravljala anketo. Dejal je nekako takole: ‚Glede na rezultat, kakršnega v svoji karieri še nisem videl, imate samo dve možnosti. Prva je, da kandidirate in boste zmagali, druga pa je, da se odselite iz Šentruperta nekam v tujino z dobrim izgovorom za vaše občane. Če boste ostali doma in ne boste kandidirali, vam tega ne bodo zlahka oprostili.’ Ostal sem v domačem kraju in sedaj sem prepričan, da sem se odločil pravilno. Projekta občine sem se lotil enako kot vseh drugih projektov, trdno odločen, da se prebijemo med najboljše. To nam po petih letih v resnici tudi uspeva."
Kakšen bi moral biti župan slovenske občine? Politik ali strokovnjak, ali politik in strokovnjak?
"Strokovni profil ni tako pomemben. Biti strokovnjak na nekem področju pomeni lahko zgolj bolj suvereno odločanje v nekem ozkem delu upravljanja v lokalni skupnosti, ker ga kot strokovnjak dobro poznaš. Meni je laže pri gradbenih projektih, ker sem arhitekt, menim pa, da je veliko pomembnejši osebnostni profil župana. Upravljanje lokalne skupnosti je tako kompleksno področje, da nihče ne more imeti sam toliko strokovnega in političnega znanja, da bi lahko vedel vse in se vedno pravilno odločil. Pomembno je, da si župan izbere sodelavce, ki so vsak na svojem področju strokovnjaki in pripravljeni slediti viziji. Vizija razvoja mora izhajati v prvi vrsti iz želja in potreb občanov, nič pa ne škodi, če je vse skupaj začinjeno s kakšnim inovativnim projektom. Sposobnega župana tako ne bo nikoli strah okrog sebe zbrati vrhunske strokovnjake, saj ga zanima predvsem vrhunski rezultat in ne, kako sposoben bo sam deloval v takšni družbi. Šentrupert je recimo ena od manjših slovenskih občin, a smo dokazali, da so možni veliki premiki in da lahko ponudimo primere dobrih praks, ki so zanimivi za vso državo. Ljudje to cenijo in jim veliko pomeni in to je zame največja pohvala. Sam sem po srcu arhitekt in se imam veliko bolj za strokovnjaka kot za politika, sem se pa hitro naučil tudi tistih nujno potrebnih političnih vrlin."
Županom veliko manjka
Vaša občina je med najbolj okoljsko ozaveščenimi in energetsko učinkovitimi. Bili ste druga razvojno najprodornejša občina, dobili ste priznanje za najbolj inovativno občino, ste v vrhu med energetsko najbolj učinkovitimi občinami, prvi ste zgradili popolnoma lesen vrtec…
"Preudaren župan dobro razmisli, katere projekte bo uresničil prej in katere pozneje ter kakšni bodo učinki na zadovoljstvo občanov. Zelo pomembno je tudi to, da poskuša v lokalni skupnosti ustvarjati samooskrbovalne razmere na različnih področjih, saj tako prispeva k temu, da se ustvarjajo nova delovna mesta, denar pa, s katerim občani plačujejo določne stroške, ostaja v domačem okolju. Na tak način se dviguje ekonomska moč in zadovoljstvo lokalnega okolja. So področja, ki so za kakovost življenja vseh generacij še posebej pomembna, mednje nedvomno sodita predšolska in šolska vzgoja. Odlične razmere na tem področju osrečujejo vse generacije in tudi dedki in babice so zadovoljni, če vnuki hodijo v prijeten lesen vrtec ali v novo šolo. Tisto, kar nas morda razlikuje od drugih, je, da so projekti, ki se jih lotevamo, inovativni, dobro premišljeni in da vedno težijo k odličnosti. Ne zadovoljimo se s povprečnimi rezultati, ampak težimo k vrhunskim."
Je mogoče še kaj narediti za občane, saj v mnogih občinah trdijo, da se ne da narediti nič?
"Menim, da je osnovna vloga občine ustvarjanje ugodnih razmer, možnosti in priložnosti za bivanje, delo in izobraževanje, prosti čas in druge potrebe občanov. Občina lahko z ustvarjanjem priložnosti in možnosti zgolj omogoči, da se posledično nekaj zgodi, da se neki podjetnik odloči za ustvarjanje novih delovnih mest, da se diplomant ali doktorand odloči za vrnitev v domači kraj, ker meni, da ga tam čaka dovolj izzivov. Da se mlada družina odloči za življenje v Šentrupertu, ker meni, da so razmere za vzgojo in šolanje otrok odlične. Za to občina ne potrebuje veliko denarja. Že jasna vizija in moralna podpora sta največkrat dovolj. Ves čas je treba še kaj dograjevati, izpopolnjevati, misliti in se prilagajati razmeram v širši družbi. Idej je torej veliko, predvsem pa je treba zamisli spreminjati v projekte, ki so dovolj dobri, da jih podprejo tudi različni nepovratni skladi Evropske unije, saj sama občina nima dovolj denarja, da bi vse uresničevala sama. Na zadnjem razpisu Leader je denimo naš projekt Dežela kozolcev dosegel najvišje število točk in pridobili smo nepovratno vsoto denarja za razvoj programskih vsebin in nabavo opreme za potrebe muzeja na prostem s kozolci. Intenzivno delamo na projektih, ki bodo občini zagotavljali dodatne dolgoročne finančne vire. Zato smo na primer ustanovili podjetje Energetika Šentrupert, ki bo dobavljalo toplotno in električno energijo, energent bodo domači lesni sekanci, centralnemu slovenskemu zaporu na Dobu. Priložnosti prepoznavamo in jih uresničujemo."
Še država se ne znajde
Kakšen je občutek, ko se pogovarjate z drugimi župani, ki seveda hvalijo svoje "projekte"?
"Mirno lahko trdim, da županom manjka inovativnosti, prebojnih projektov, vse preveč je le krpanja, vzdrževanja obstoječega stanja in izpolnjevanja malih želja občanov. Na dolgi rok to zagotovo ni dobro, saj potrebujemo inovativne lokalne skupnosti s prebojnimi projekti. Veliko županov in županj je že bilo v Šentrupertu, ker jih je zanimalo, kako razmišljamo in snujemo projekte, da smo uspešni, kar nam pravzaprav potrjujejo že omenjene nagrade in priznanja. Najbolj me razjezi, če srečam kakšnega župana z odnosom, da ni pomembno, kako je videti, samo da je poceni. Župani smo tisti, ki nam je dano, da smo lahko občanom zgled, kako se lotevati projektov in kakšni naj bi bili rezultati. Prepričan sem, da mi to počnemo na tak način."
Lani ste posebej opozorili na težave pri nerazumno dolgih rokih za odgovore državnih ustanov, zaradi nerazumno počasnega delovanja državnih ustanov pa se naložbe dražijo in zavlačujejo. Kakšna je rešitev, ki bi jo verjetno morali poznati tudi odgovorni v državi?
"V zadnjih dvajsetih letih je država krpala in spreminjala zakonodajo, sprejela nepregledno število podzakonskih aktov, uredb in pravilnikov ter celotno zakonodajno področje naredila tako zapleteno in nepregledno, da se v tem labirintu niti sama ne znajde več. Država bi morala poskrbeti, da se zakonsko določeni roki ne kršijo, ker to za naložbenika pomeni večjo zanesljivost in predvidljivost. Tujim naložbenikom, posebej večjim, za katere je država strateško zainteresirana, bi morali nuditi ekspertno pomoč, ki bi naložbenika vodila skozi celoten labirint pridobivanj dovoljenj, in ne, da ga pustimo samega, dokler ne obupa in razočaran odide iz Slovenije v druge, bolj prijazne države. Državi bi moralo biti v interesu, da so naložbe uresničene čim prej, da se odpirajo delovna mesta in da se tako polni tudi državna blagajna. Dlje ko trajajo procesi, večja škoda nastaja za vse in tega bi se morali zavedati tudi uradniki, ki pa ne razumejo, da s svojim neodgovornim delom povzročajo veliko škodo."