Eno redkih imen, ki se pogosto pojavlja na Zahodu, je morda le Boris Mihalkov, ob njem pa izjemoma še kdo, ki živi in deluje na tujem, na primer Nastasja Vorošilova. Na razstavi, ki je pravkar na ogled v Umetniškem paviljonu na zagrebškem Zrinjevcu, pa imamo priložnost, da se seznanimo z izbranimi deli enaindvajsetih sodobnih ruskih avtorjev, za kar je selektorsko in kuratorsko vlogo prevzel eden najboljših hrvaških poznavalcev in kritikov fotografije Želimir Koščević, sicer tudi programski svetovalec Fotogalerije Lang v Samoboru.
Širok spekter avtorskih poetik
Koščevićev izbor se ni omejil le na območje Ruske federacije, ampak je segel še v Belorusijo in Ukrajino, torej v širše prostorsko polje, ki ga je tudi v kulturnem pogledu močno zaznamovala donedavna skupna preteklost. Pod naslovom Optimalne projekcije se nam tako razpira širok spekter individualnih nagovorov, v katerih se zgodovinske teme soočajo z izzivi sodobnega družbenega utripa; svet, ki izginja, je zoperstavljen svetu, ki prihaja. Vmes pa je seveda vrsta subjektivnih interpretacij klasičnih fotografskih in občeumetnostnih tem, ki so vedno znova predmet estetske refleksije in kritiškega diskurza.
Kako se torej približati fotografski produkciji, od katere nas je ločevala več desetletij dolga cezura? Po prispevku avantgardistov in postavantgardistov iz časa med svetovnima vojnama, ki je enakovredno vključen v evropsko kulturno zavest, je namreč zazijala informacijska praznina, ki se zdaj postopoma zapolnjuje. Lahko bi rekli, da svet z znatnim zamikom odkriva dinamično fotografsko dogajanje, ki v bistvu ni prekinilo kontinuitete z lastno zgodovino, le pokazano skorajda ni bilo zunaj državnih meja. Pravzaprav bolj poznamo poglede na Rusijo oziroma nekdanjo Sovjetsko zvezo po delih tujih fotografov, ki so občasno obiskovali deželo, kot po videnjih domačih ustvarjalcev, ki so ji čustveno in miselno bližnji, a po načinu dojemanj drugačni in v marsičem samosvoji, tako da prikazana realnost in njene vizualne preobrazbe zvenijo sveže, tudi provokativno in včasih že kar magično. Ker nam prostor ne dopušča, da bi se posvetili prav vsem razstavljalcem, se bomo osredotočili le na nekatere, ki izstopajo s svojo domiselnostjo in izvedbeno doslednostjo.
Prevlada mrakobnih vzdušij
Na prvem mestu velja omeniti Lucio Ganievo, izšolano na Nizozemskem, kjer od leta 1993 tudi živi. Njene fantazijske krajine in vedute so redki primeri svetlega, optimističnega umevanja življenja v primerjavi s pretežno mrakobnimi, nelagodnimi vzdušji, ki prevevajo posnetke drugih razstavljalcev. Konceptualno blizu ji je zlasti Vija Muragina z nizom ženskih portretov v interierih, pravzaprav premišljenih ambientalnih mizanscenah z rahlo nostalgičnim, včasih celo malce surrealističnim pridihom. Kot pendant tej poudarjeno subjektivni obravnavi portreta lahko postavimo niz upodobitev vojnih veteranov, ki so okrašeni z medaljami pozirali Evgeniju Georgijeviču Zalužniju na najbolj "klasičen", objektivističen način, kot poosebljenje tistega, kar "je bilo" in zdaj postopoma, a nezadržno izginja.
Ciklus Igrišča Ivana Mihajlova z motivi poenostavljenih modelov raket kot izbranih igral nas mimogrede spomni na delo utemeljiteljev düsseldorfske fotografske šole Bernda in Hille Becher, čeprav se ne izogne značilni slovanski melanholiji skozi konfrontacijo mrtvih, v bistvu dolgočasnih predmetov in narave oziroma fragmentov urbanega pejsaža. Podoben pristop kažejo tudi fotografije Slave Koroljeva, le da so njegova motivna izhodišča zanikrne šupe na mestnih obrobjih, neme priče degradacije podeželja, ki kljubovalno vztrajajo na stičiščih urbanosti in ruralnosti. Moskovska novinarka, pisateljica in fotografinja Marina Krugljakova se predstavlja s pretresljivo serijo ženskih likov, ki preživljajo zaporne kazni skupaj z otroki, rojenimi izza rešetk: dokumentiranje te srhljive prakse je del širšega projekta Cona, osredotočenega prav na bizarno sožitje zapornikov in osebja, zaposlenega v ruskih kazenskih kolonijah.
Vsi doslej omenjeni avtorji so se odločili za barvno fotografijo, tisti, ki ustvarjajo v črno-beli tehniki, so v manjšini, pa tudi glede na vsebine so bolj konvencionalni. V ta sklop spadajo, na primer, reportaže Dmitrija Beljakova, ulični prizori Anastasie Kičigine in v Kareliji posnet ciklus Alekseja Mjakiševa. Socialna tematika, ki v različnih artikulacijah daje ton celotni razstavi, očitno zavezujoče opredeljuje lego ruske fotografije, ki si prizadeva čim bolj nazorno evidentirati hitro spreminjajočo se resničnost dežele, ukleščeno med bremena nekdanjega družbenega sistema in protislovja sedanjosti. Morda prav zato na razstavi skoraj ni mogoče videti "lepih" fotografij, nobenega akta ali harmonične krajine - izjema so posnetki Pavla Golovkina, ki pa so nastali v Franciji in Nepalu. Sicer pa se fotografski diskurz, tako kot vsi drugi umetniški nagovori, giblje znotraj horizontov možnega, kjer tudi zastavlja vprašanja in ponuja odgovore, ki nikoli niso dokončni.
