Leta 2003 je namreč zaslovel s svojim prvim romanom Priročnik ruske debitantke, leta 2006 je izdal Absurdistan, s katerim je prepričal kritike in navdušil bralce izvirnika ter številnih prevodov, njegovo zadnje delo, roman Superžalostna resnična ljubezenska zgodba (2010), pa so priznani literarni kritiki razglasili za najboljšega doslej. Ljubezenska zgodba vzplamti v Rimu in doživi svojo preizkušnjo v New Yorku, v prelomnem času po zlomu finančnih trgov. V novih razmerah, ob na hitro napisanih vrsticah prek socialnih omrežij, pa je v junakovih dnevniških zapisih globoko zasidrana tradicija obeh avtorjevih izkušenj - literatura velikanov ruske književnosti in ameriška postmoderna proza. Uspeh romana je mogoče vrednotiti tudi po tem, da je knjigo še vedno najti na policah tako različnih newyorških knjigarn, kot sta Rizzoli na 57. cesti ali St. Mark's Bookshop na Lower East Sidu.

Shteyngart si za pisanje vzame čas, zato potrebuje razumevajočega založnika, ki mu to svobodo omogoča. Je pisateljska zvezda, vendar do zdaj ni podlegel diktatu knjigotržcev in založnikov. Ne hiti po bližnjicah in se tudi v svojih romanih rad odpravi na dolga potovanja po svetu, kadar pa ostaja v domačem New Yorku, iz daljnih krajev tja pripotujejo njegovi junaki. Tako kot se je družina ruskih priseljencev iz Sankt Peterburga - njegov oče je bil inženir v tovarni optičnih naprav Lomo, mati pianistka - s sedemletnim sinom odpravila za boljšim kruhom in svobodo v Ameriko, kjer so pristali na drugačnem klinu družbene lestvice; bogastvo so, kot večina prebivalcev obljubljene dežele, spoznali le od daleč, vprašanje svobode pa je ostalo ena od tem, s katerimi se ta rusko-ameriški pisatelj rad ukvarja. Ruščine ni pozabil, včasih daje vtis, kakor da bi najraje prešel v materinščino, vendar ga izobrazba in solidarnost z okoljem prepričata, da je na pravem jezikovnem področju. Morda je značilnost "migrantskih pisateljev" z velikim jezikovnim darom prav ta, da si vzamejo več svobode, s katero tisti najboljši med njimi bogatijo jezik in premagujejo jezikovne pregrade. Srečala sva se se na univerzi Columbia, v Dodge Hallu, kjer Shteyngart poučuje pisanje.

Ker sva ravno v vašem razredu, sem radovedna: kaj natančno počnete tukaj?

Oh, učim pisanje. Sediva torej pri mizi, pri kateri poučujem. Ne čisto takoj, ampak čez kakšni dve uri, se bomo torej s študenti pogovarjali o delu, ki ga je kdo opravil. Študenti predstavijo 20 do 30 strani, jaz jih pregledam in pripišem sijajne pripombe.

Dobijo kakšno določeno temo?

Ne, pišejo, kar hočejo. Zdaj je tu na voljo okoli 400 različnih programov za šole pisanja in vsako leto jih je več. Vsakdo hoče postati pisatelj, nihče noče brati knjig. Vsi hočejo pisati in imeti ob tem tisti čudoviti občutek... Veste, nihče v tej deželi noče biti pasiven, zelo agresivni smo; in tako hočejo biti vsi pisatelji.

Podobno kot v Sloveniji, pri nas je sicer največ pesnikov.

Kaj res? Saj, zakaj bi bral, če znaš pisati.

Kdo so vaši študenti?

Čez dvajset minut jih bova videla prihajati noter. Ne mojih, ampak od nekega drugega profesorja. To so mladi ljudje pri dvajsetih, včasih malo starejši, diplomanti zelo dobrih univerz, ki bi radi porabili svoj denar za to (šolnina znaša na semester približno 30.000 dolarjev, op.p.), da bi postali pisatelji. Veliki pisatelji!

In kaj počnejo, ko končajo program? Ali zares pišejo?

Ja, mnogi izmed njih objavljajo. Tukaj imamo stike z zelo dobrimi predstavniki založb.

Je torej njim kaj lažje uspeti?

Je, vsi imajo za sabo šolo pisanja, tudi jaz. Sicer ne na tako šik kraju, kot je ta. (Ozreva se proti oknu petega nadstropja, do koder segajo bujne veje dreves, spodaj je čudovito cvetoč vrt.) Sem otrok delavskega razreda, hodil sem na Hunterjev kolidž, kjer stane semester 800 dolarjev. Če pogledate na New Yorkerjev seznam dvajsetih najboljših pisateljev, mlajših od štirideset let, imamo skoraj vsi to izobrazbo. Je kakor licenca za pisanje. Kot vozniško dovoljenje.

So tudi vaši kolegi na oddelku pisatelji?

Seveda, prav vsi. To je čudovito, kajti v prihodnosti bodo brali samo še tisti, ki bodo imeli te vrste diplomo. V prihodnosti bo proza v Ameriki - to se je že zgodilo s poezijo, ki jo pravzaprav berejo samo ljudje iz pesniških krogov - nekakšen zaključen krožni sistem: diplomiraš, postaneš pisatelj in ostaneš v stiku z nekaj bralci, pripadniki naslednje generacije pisateljev postanejo tvoji bralci, in tako iz generacije v generacijo.

V Sloveniji so začeli kreativno pisanje poučevati šele pred nedavnim in opaziti je, da študenti pišejo precej podobno kot učitelji.

Hja, povsem enako kot tu. Recimo, kadar učiš razred o pisanju migrantov, so nenadoma vsi migranti. Ampak veste, v Moskvi je bila univerza, po kom se je že imenovala... Majakovski ni bil, ja, Gorki je bil, Inštitut Gorki, in zelo zanimivo je, kako so takrat na tem inštitutu, celo v času Sovjetske zveze, vzgajali naslednje generacije pisateljev. Imenovali so jih "inženirji duše". Kar se tiče te vrste izobrazbe, je torej Rusija s svojim programom pisanja celo nekako prednjačila.

In futurist Majakovski?

Ne, ne, nobenega Inštituta Majakovski ni bilo. No pač, bila je knjižnica Majakovskega...

Tam je bil pred stalinskimi inženirji duš.

Izvrstno, kajne? Tudi on je bil pred svojim časom.

Vseeno sem skeptična glede učenja pisanja. Najbolj opazno je to pri kratkih zgodbah. Ali poznate Edwidge Danticat?

Ja, zelo jo imam rad.

Zbirka zgodb Krik? Krak! je tudi meni zelo pri srcu, vendar je ravno v tej knjigi vidna neka razlika. Prve zgodbe so zares izvrstne, zgodbe, ki jih je napisala po obiskovanju šole pisanja, pa so drugačne. Zelo dobre so, odlične, ampak tista moč, ki je bila prisotna v prvih, je izginila.

Tega nisem opazil, čeprav verjetno zato, ker sem nekako vajen takšnega načina pisanja, takšnega ustroja. Res obstaja nekaj, čemur se pravi univerzitetna študijska zgodba, in znano je, da se v takšnih skupinah porajajo določeni načini in oblike dela, ki vzbujajo skrb, da bi si na koncu lahko bile vse zgodbe precej podobne. Ha, to pa mene ne skrbi, saj ne pišem zgodb. Zato je krasno pisati romane.

Zdaj pa k vaši zadnji knjigi, v kateri se dogajajo stvari, ki so se kmalu po njenem izidu v resnici zgodile. Kako ste to doživljali? Ste pričakovali kaj takega?

Ne, pričakoval sem, da se bodo nekatere stvari zgodile približno v petih letih, vendar so se zgodile v letu in pol. Še vedno pa lahko pride do hujših stvari... Do takšnega nasilja, kot je opisano v knjigi, zaenkrat še ni prišlo. Upajmo le, da se kaj podobnega tudi v naslednjih treh letih ne bo zgodilo.

Se je tudi New York kaj spremenil?

V knjigi se imenuje trofejno mesto in mislim, da je to dober opis stvari. Sploh ne gre za to, da se bodo nekatere dežele vzpele in druge propadle; prišlo bo do nečesa drugega - to, kar se v Ameriki že dogaja, je pojavljanje trofejnih mest. Pravkar sem se vrnil iz Šanghaja. Šanghaj se mi je zdel zelo podoben New Yorku. Ali Londonu. Ali pa Berlinu. Ta enkratna mesta si postajajo vse bolj podobna, jezik in kultura sta seveda različna, po vsem drugem pa so si enaka.

Drugače pa je, če se recimo pelješ z vlakom iz Pekinga v Šanghaj, saj na poti med obema mestoma vidiš zelo raznoliko deželo. Podobno je, če potuješ z vzhodne na zahodno obalo Amerike, saj tudi tu vidiš bogato in živopisno, popolnoma drugačno deželo. Skratka, šlo bo za zmagovalce in poražence. New Yorku bo, razen če ga ne zalije voda, verjetno uspelo, ker je tu nakopičeno toliko denarja. Zelo nazoren primer je Rusija. Vse bogastvo je skoncentrirano v Moskvi, drugod po deželi je katastrofalno, celo Sankt Peterburg je videti prav žalostno. Podobne stvari se dogajajo po vsem svetu, povsod bodo torej zmagovalci in poraženci - saj poznate tisto o 99 odstotkih in enem odstotku najpremožnejših posameznikov. To razmerje popolnoma drži, kar je zelo zanimiva sprememba za deželo, ki je slovela po svojem srednjem razredu. Amerika počasi razpada in ta srednji razred prispeva k lastnemu propadu. Ko voli republikansko stranko, srednji razred govori: "Umrimo!"

Zakaj pa vas voda v New Yorku tako skrbi?

Zelo me skrbi, in to zaradi globalnega segrevanja. Manhattan je zaradi svoje lege zelo ogrožen, saj je otok in ga obdaja voda. In če orkan privrši ob plimi, splošna gladina vode pa se medtem polagoma dvigne, se lahko v naslednjih desetih ali dvajsetih letih znajdemo v zares nevarnem položaju. Na Nizozemskem sem se pogovarjal o možnih rešitvah tega problema, vendar so tam v tem pogledu 50 ali 100 let pred nami. Treba je misliti naprej, zato ob vsaki priložnosti predlagam vrste pregrad med Brooklynom in Staten Islandom ter med Staten Islandom in New Jerseyjem. Poplav to ne bi moglo popolnoma preprečiti, vendar bi bilo dobro vsaj za začetek.

Ali je bil torej orkan Irene lani septembra nekakšna vaja v pripravljenosti?

Da, toda žal je razplet ljudi navdal z napačnim upanjem, zato ta vaja ni uspela. Stvari, ki sem jih omenil, se niso zgodile, ker je bila oseka in orkan nas tudi ni neposredno zadel. Ampak kaj bo prihodnjič, kdo bi vedel? Imam svoj kotiček v Upstate New Yorku.

Pripravljeni na pobeg?

Ja, pripravljen sem.

Tudi ogrožene zgradbe, o katerih govorite v knjigi in je v njih živel protagonist Lenny Abramov, stojijo ob vodi - na bregu Vzhodne reke. Ali ste morda videli dokumentarni film, ki ga je prav tam, v stanovanju svoje tete, in to na njen stoti rojstni dan, posnel Lou Reed?

Ne.

Naslov filma je Red Shirley. Stoletnica je bila delavka v tekstilni industriji in ena voditeljic gibanja za pravice tekstilnih delavcev.

Jaaa, gotovo je ena tistih prebivalcev od nekdaj. Neverjetno! Te zgradbe so zares zanimive in tako kot sem jih opisal, tako je tam tudi v resnici. Ko si prišel po stopnicah dol, so bila na tablah v veži napisana imena stanovalcev, ki so umrli prejšnjo noč. Zato je bilo imenitno živeti v tistih hišah, še posebno če si pisal o smrti in so okoli tebe vsi umirali. Tam so bile takšne stare babuške, natanko te vrste ljudje, mnoge med njimi so bile v socialističnem združenju. V tistem času je bilo najmočnejše prav združenje delavk v oblačilni industriji, kjer so bile zaposlene predvsem judovske ženske. Po njihovi smrti je prišlo do sprememb in v sosesko so se začeli vseljevati hasidski judje - kajti če kupiš dve stanovanji in podreš zidove, je prostora za dvajset otrok. Spremembo zdaj predstavljajo trije h-ji: hasidi, hispani, hipsterji. Tako je tudi treba, če hočeš imeti razgibano newyorško sosesko. Zelo pogrešam te zgradbe, ki so zares grde in obenem tako velike, da bi jih lahko primerjal s Kutuzovski prospektom v Moskvi. Ampak meni so se zdele fantastične. Zdaj živim v tipični, dolgočasni zgradbi. Brez smrti.

V ZDA ste prišli iz Sankt Peterburga, kjer je vaš oče delal v tovarni optičnih naprav Lomo.

Oče je bil inženir kot vsi sovjetski Judje in ja, delal je v Lomu, ampak ne v tovarni fotoaparatov, bil je na oddelku s teleskopi. Tovarna še vedno obstaja.

Ja, Lomo je znan po analognih fotoaparatih. Pred leti sta mlada Avstrijca "rešila" proizvodnjo fotoaparatov, si izmislila besedo lomografija in z njo zaslovela po svetu. Nad aparati so posebno navdušeni ravno tehnološko tako napredni Japonci.

Poznam to, tudi eden mojih prijateljev je zelo vnet lomograf. No, to je res hecno, ampak moj oče s to zgodbo nima ničesar. Je pa neverjetno, kako uporabna je še vedno sovjetska tehnologija. To je ena redkih uporabnih stvari. Mnogo sovjetske tehnologije je bilo res grozljive, na primer tovornjaki, lade in podobno. Ampak Lomo je vsekakor imeniten.

Nekje sem zasledila, da pišete za potovalno revijo?

Ja, redno. Zelo rad.

O čem pišete? Sami najdete teme ali vam jih predlagajo?

Pripravil sem več različnih zgodb, med njimi so bili Peking, Madrid, lani sem pisal o Moskvi, sledi Dubaj, vse mogoče pač. Pišem tisto, kar hočem. Všeč mi je, saj na tak način pridem na različne konce sveta. Sodobnim piscem najbolj očitam to, da ves čas tičijo na enem mestu. Ni več nobenega Josepha Rotha, ki bi hodil naokoli in bi ga vrgli iz ene dežele ter ga nato poslali v drugo - kajti to je za pisatelja dobro; tudi ni Nabokova, ki je bežal iz Sankt Peterburga v Cambridge in nato v Berlin, ter vseh drugih, ki so pisali na tak način.

In kaj potem napišete?

Jedel sem dobro raco. To bo tema moje zgodbe o Pekingu - jem vse te različne race, vsaka je drugačna in potem komentiram, kako so kakšne race boljše od drugih.

Težko delo.

Ja, stalno si na letalih, tega ne maram. Ko so me povabili v Slovenijo, sem revijo vprašal, ali bi lahko mimogrede napisal zgodbo o Sloveniji. Niso bili za to, Slovenija jih ni posebno zanimala, pa čeprav je tako lepa. Naslednje leto bom spet poskusil priti, ker jo obožujem.

Ste že bili v Sloveniji?

Seveda, bil sem v Ljubljani, čudovit se mi je zdel neboticnik, res imeniten art deco neboticnik. Tudi grad je lep, pa vsi tisti prijetni študenti, ki izgledajo tako zelo študiozni. Rad bi šel v hribe.

(Potem ko so študenti pisanja že trikrat pomolili glave v sobo, je končno vstopila gospa s častitljivo belimi lasmi. Shteyngartova kolegica Maureen je zavzela mizo, da bi začela učno uro. Za njo je stopicala skupinica pridnih študentov. Po vljudnostnih pozdravih sva se odpravila po hodniku do Shteyngartove sobe.)

Pojdiva do moje sobe. Pravzaprav ne moje, saj jo delim s kolegi. To je prava socialistična stvar, nihče ni lastnik, vse je skupno. Bi morda radi malo legli? (Pokaže na kavč.)

Neee, hvala. To je torej vaša soba?

Skupna. Poglejte si to sliko. Howard (Richard Howard, rojen leta 1929, op.p.), zelo slaven pesnik, ima tukaj svoj motiv, s katerim nimam ničesar skupnega, vse te falusne objekte. Kakor vidite, smo zelo odprti. Toda jaz sem tukaj samo nekaj mesecev na leto, ne puščam sledi.

Prav ničesar?

V tej sobi ni nič mojega.

Se na potovanjih zadržujete predvsem v mestih?

Včasih pišem tudi o podeželju. Šel sem v Montano, kjer sem poskušal jahati konja, a je zelo težko. Ponavadi se znajdem v mestih.

Ali ste bili morda tudi v Havani?

Ne. Poskušam oditi tja, vendar zaradi embarga nihče noče, da bi o tem kaj napisal. Imam ameriški potni list. Ne vem, kako bom prišel do tja, ampak to si neskončno želim.

Ni daleč, do Havane so tri ure letenja.

Samo tri ure, to je super. Mesto je zelo lepo, kajne? Domnevam, da je zelo ohranjeno, revščina ga je ohranila. Vse je, kakor je bilo.

Točno. Čas se je ustavil.

To je tisto, kar sem pogrešal v Pekingu: v dveh desetletjih je vse staro izginilo, razen nekaj krajev za turiste. Postavili so mesto, ki je videti kot vsako drugo mesto.

Kaj pa arhitektura, kaj vam pomeni na potovanjih in sicer?

To je povsod zelo pomembna stvar. Ena od bolj deprimirajočih stvari v New Yorku so objekti, ki jih gradijo na kraju, kjer je prej stal World Trade Center. Tako pusto, tako brez domišljije, tako zreducirano. Arhitektura zelo veliko pove o deželi - o tem, kaj ohranja in kaj uničuje. New York je vedno spreminjajoče se bitje, kar je prav, saj nočemo, da postane muzej, tako kot je Pariz. V Pekingu je Rem Koolhaas zgradil tisti čudoviti stolp za centralno televizijsko postajo CCTV; to je strahoten mehanizem propagande, ampak stolp je kljub temu zelo lep. Tudi v Šanghaju je nekaj sijajnih zgradb, medtem ko mi v teh časih precej zaostajamo.

Po drugi strani pa ravno Rem Koolhaas brez svoje izkušnje in ustvarjanja v New Yorku ne bi bil tisto, kar je.

Že, ampak nočem, da služimo kot inkubator, rad bi, da smo "mesto". Rad bi spet nekaj tiste energije, ki je bila v mestu v petdesetih, šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Kot umetnik takrat ne bi hotel biti nikjer drugje kot v New Yorku. Pa saj je neizogibno, da takšni časi minejo. Ljudje se preselijo drugam...

Kakšna se vam zdi nova stolpnica Franka Gehryja?

Ta pa res ni slaba, všeč mi je tudi zato, ker je stanovanjska zgradba. Toda tudi ta veliko pove o velepremožnih posameznikih, kot jim pravim. Zdaj namreč ne gradijo za nikogar drugega več, samo še za najbolj super bogate. Če si hočeš privoščiti Gehryja, moraš plačati milijone in milijone dolarjev. Čudno, ampak arhitektov to sploh ne zanima več. Gradijo samo še za super bogate ljudi ali za družbe. V New Yorku ni več pravega občutka mesta, zares je postal otok milijonarjev in zato je bilo tako vznemirljivo živeti tam, kjer je stanoval Lenny iz Superžalostne resnične ljubezenske zgodbe. To je bil eden od redkih delov mesta, kjer si še lahko videl ljudi živeti.

Omenili ste 50. in 60. leta; ali je kakšna vzporednica med šolo danes in časi, ko so na univerzi Columbia študirali ljudje, kot sta Jack Kerouac in Allen Ginsberg?

Zelo konservativni časi so. Zanimivo je, kako to opažam tudi pri študentih, ki so zelo delavni, pametni, hkrati pa tudi zelo profesionalni. V svojem delu vidijo sredstvo za dosego cilja. Tudi sam sem tako mislil, ko sem diplomiral. Vendar ni več tega, da se zadeneš in greš prek Amerike, da bi nekaj doživel. Stvari so zelo nadzorovane in pisanje je pač ena od stvari, ki jih lahko počneš v življenju. Lahko postaneš pisatelj. Pa če kaj objaviš ali ne.

Kako sicer zaznavate omenjeno reakcionarnost?

Prvo knjigo sem pisal v času Clintona, ko je imelo življenje nekaj več smisla, kakor ga ima sedaj. Bilo je upanje. Sovjetska zveza je razpadla in tako tukaj kot v zahodni Evropi je bilo življenje precej dostojno. Vse je bilo videti bolj rožnato, zato se nisem preveč spraševal o stvareh. Toda zgodil se je premik in z vsako knjigo postaja svet bolj mračen. Vladajoči razred bolj kot kadar koli počne le tisto, kar hoče, in nihče ne more pri tem ničesar spremeniti. Razredi izginjajo. Ljudi je tako enostavno ukaniti. O tem se da dobro pisati, ni pa dobro za ljudi, ki vse to doživljajo.

Imate radi pingvine?

Niti ne. Zakaj?

Ker je na manšetah vaših srajc pogosto videti majhnega pingvina.

Ah, to je znamka srajc, zelo dobre srajce so, zelo poceni, vendar dobre. Zelo rad imam to znamko, pingvinov kot živali pa ne posebno. Rad imam psa, jazbečarja - dolgega, kratkonogega psa, veste. To je moja najljubša žival.

Ga imate?

Jaaa. (razneženo srečen)

Kako pa napreduje vaša naslednja knjiga?

Upam, da jo bom končal prihodnje leto. Gre za spomine.

Hahaha.

Res! Star sem 40 let. In ker ruski moški živijo tja do 56. leta, mi ostane samo še 16 let, da kaj naredim. Spomini se začnejo z mojim odraščanjem v Rusiji. O tem sem sicer že napisal nekaj krajših esejev.

Vas to pisanje veseli?

Kaj pa naj počnem drugega? To je edino, kar znam.