Morda se je zato tokrat pomembno spomniti, da so prvenci občutljive izdaje, ki jih je treba vzeti v roke s posebnim občutkom, saj v njih pogosto nastopijo izvirne ideje skupaj s kakšno obrtniško napako, jezikovnim klišejem ali pripovedno nerodnostjo. Tudi Borova Rošada se ne izogne nekaterim porodnim mukam, ta očitek pa posebej leti na dialoge, ki so me mestoma spomnili na formalizirane zapise pogovorov v učbenikih za tuje jezike, in nekoliko pretirano sporočilno tendenčnost pri opisih glavne junakinje. Toda Rošada je obenem zanimiv portret nekega časa, prostora in generacije ter prinaša sveže narativne elemente, netipične za slovensko romanopisje.

V središču pripovedi je Miha, tipični predstavnik generacije osemdesetih, vzgojene v relativnem izobilju in z občutkom neslutenih možnosti krasnega novega kapitalističnega sveta, ki se je nato zataknila tako v gospodarski krizi kot nejasni viziji lastnih ciljev in vloge v svetu. Miha je tipični pasivnež, tridesetletni doktorski študent filozofije, živi pri mami in podaljšuje čas študija v nedoločeno prihodnost.

Nasproti mu stoji aktivna ženska, punca Danijela, njun odnos pa je zanimiv tudi iz sociološke perspektive kot prikaz spreminjajočih se moško-ženskih razmerij. Statistika pravi, da so ženske uspešnejše v izobraževalnem sistemu ter pospešeno zavzemajo visoke pozicije v akademskem in gospodarskem svetu (čeprav so vodilni položaji še vedno rezervirani za moške) in Danijela je tipična predstavnica te skupine: ambiciozna, iznajdljiva, podjetna. Pribori si službo in prevzame iniciativo v zasebnem odnosu ter svojega copatarja odvleče iz mesta na družinsko posest v vinorodni vasi, kjer bosta prihranila pri najemnini. Tako je urbani poba postavljen v podeželsko okolje, ki ga rahlo prezira, misel na doktorsko nalogo mu povzroča napade tesnobe, ukazovalnost njegove drage pa ga vse bolj moti. Ko na to zlije še alkohol, bi pričakovali stereotipni razplet v smeri duševnega razkroja in depresije, a nas Bor zapelje v povsem drugo smer. Mestni Miha počasi zavoha, kako dobro diši zemlja in kako opojne so gorice v vzhajajočem soncu. Ko se Danijelin ata Vanč izkaže za enakovrednega šahovskega nasprotnika in mu ponudi očetovsko roko in družinski posel, imamo rošado: Miha namesto abstraktnosti filozofije izbere konkretnost obdelovanja vina in zemlje, namesto mesta pa podeželje. Danijela, vaško dekle, se v nasprotju s tem odloči za kariero in preselitev v mesto. To pripelje do neizogibnega konflikta, saj ga Danijela - zdaj ko kot "pravi moški" s samostojno vizijo stoji nasproti njenim planom - ne mara več.

Pripovedna matrica, ki jo uporabi Bor, ni nova, a deluje osvežujoče, saj jo v slovenskem romanopisju redko srečamo. Bor postavi svojega junaka v negativno življenjsko situacijo, a ne spiše ode samopomilovanju, temveč omogoči junakov aktivni poseg v lastno okolje. Zatem je tukaj še nepričakovana sinergija mestnega fanta in vaškega okolja ter končno odprt, a nedvomno pozitiven in optimistični konec. Naj med zanimivostmi omenimo še fikcionalizacijo stvarnega akterja literarne scene, Jurija Hudolina, ki nastopi kot zapiti "zaljubljeni poet" v "boksarskem troboju". Rošada je gotovo generacijski roman, a tudi zgodba o moški emancipaciji, pogojeni z zapolnitvijo emocionalne luknje, nastale zaradi fenomena "odsotnega očeta", in osamosvojitvijo od avtoritarnih partneric. (Tezo o problematični "psihološki strukturi" moškega, ki ga vzgoji (pre)močna mati, do skrajnosti in banalnosti razvije Robert Titan Felix v spremni besedi). V roman je sicer na formalni ravni vključena tudi Danijelina perspektiva in osebna zgodba, a ji je odmerjeno manj prostora in namenjeno manj razumevanja, zaradi česar se lažje poistovetimo z junakom kot junakinjo. Rošada je zato generacijski roman iz moške perspektive; seveda bo veljal tudi ugovor, da je pričujoča predstavitev pisana iz ženske.