Čakale so ga tudi pogodbe s sponzorji, ki bi ga čez noč spremenile v še večjega multimilijonarja, kot je bil že pred finalom.

Otok je pred finalom zajel resen primer "murraymanije". Ta je znamenito centralno igrišče najbolj ekskluzivnega teniškega kluba napolnila do zadnjega sedeža in v "centralno" dramo britanske nedelje, ki si jo je na televiziji ogledalo 22 milijonov Otočanov. Kar nekaj ljudi je za vstopnice na centralno igrišče zapravilo celo premoženje. Rekord je postavil neznani par, ki je – za dve vstopnici – plačal nič manj kot 32.000 funtov, kar je šest tisoč funtov več, kot znaša britanska povprečna letna plača.

Njun dvoboj je bil ne samo vodilni športni dogodek nedelje, ki je postregla s stereotipnim muhastim dnevom britanskega poletja, ampak "dan upanja" za Murraya in dan upanja za Veliko Britanijo, največji test Murrayeve sreče, moči in teniških veščin. Zunaj Velike Britanije si ni mogel nihče niti predstavljati, kako velika je bila želja, da bi po vseh teh letih v Wimbledonu vendarle okronali domačega zmagovalca. Andy sam je v svoji kolumni na spletni strani BBC napisal: "Roger je osvojil prvega od svojih šes tnajstih grand slam naslovov prav v Wimbledonu leta 2003. Jaz sem tedaj prvič igral v Wimbledonu v mladinski konkurenci in upal, da bom nekega dne to dosegel tudi jaz. Zdaj imam svojo priložnost."

Pritisk na Škota, da postane prvi otoški zmagovalec po 76 letih, je bil izjemen. V kraljevski loži so ga gledali sami znani obrazi: kraljevski, športni, politični. Kopica znanih teniških igralcev mu je v pisni obliki svetovala, kako lahko premaga Federerja. Izstopali so nasveti: dobro mora igrati forehand, dobro vračati Rogerjev servis in dobro servirati, igrati mora agresivno (po navadi mu očitajo, da igra preveč pasivno), igrati mora globoko, izogibati se mora štirim kvadratnim metrom v sredini Federerjeve strani igrišča, s katere lahko Federer udari žogico kamor koli hoče, Federerja mora z igro držati blizu zadnje črte in več tvegati, nevtralizirati mora Federerjev "slice" in čim več igrati na Federerjev backhand, kjer Federer dela več napak kot na forehand strani, ne sme se osredotočati na izid, ampak na igro, na vsako točko posebej, dobro mora začeti dvoboj in tako naprej. Nasvetov je bilo, kolikor hočeš.

Vsi so mu "servirali" tudi podatek, da je on večkrat premagal Federerja kot Federer njega: izid njunih petnajstih dvobojev pred včerajšnjim šestnajstim dvobojem je bil osem proti sedem v Murrayevo korist. Murrayu statistika vseeno ni mogla biti ravno v pomoč, saj je bil njen del tudi ta, da ga je Federer premagal že v dveh finalih grand slama. Pokazalo se je, da gre v tretje res rado, čeprav je Murray v njunem tretjem finalnem dvoboju za grand slam tokrat začel dobro (v prvih dveh je začel slabo in izgubil gladko, v treh nizih). Spet ni šlo. In klonil je pred največjim teniškim genijem, kar se jih je kdaj rodilo (4:6, 7:5, 6:3, 6:4). Zaradi poraza se je 25-letni Škot zjokal. Z njim je "jokala" tudi Velika Britanija, Federer pa spet sije bolj kot vsi drugi igralci: s sedmo zmago v Wimbledonu se je po številu wimbledonskih zmag izenačil z Američanom Samprasom, si priigral sedemnajsti naslov grand slam in se vrnil na prvo mesto svetovne lestvice.