Ne le da so producirali tudi do 250 filmov na leto, marveč so skoraj vsi, tako tisti »bolj art« kot commedia all'italiana, špageti vesterni, peplum ali zgodovinski spektakli in grozljivke, želi mednarodni uspeh. Skratka, italijanski film je v tistem času dosegel tolikšno raven umetniške kvalitete, mednarodne priljubljenosti in ekonomske moči, kot je ni še nikoli dotlej. To je bilo tudi obdobje, ko se je že uveljavljenim avtorjem (Rossellini, Antonioni, Fellini, Visconti) pridružila nova generacija z Marcom Bellocchiom, Bernardom Bertoluccijem, Sergiom Leonejem, Pierom Paolom Pasolinijem, Paolom in Vittoriom Tavianijem in drugimi.

Toda ko sta brata Taviani, danes že veterana italijanskega filma (Paolo ima 81, Vittorio pa 83 let), s filmom Cezar mora umreti letos osvojila zlatega medveda na berlinskem festivalu, je Nanni Moretti v časopisu La Repubblica moral poudariti: "Ta nagrada ni zmaga italijanskega filma, ampak dveh režiserjev in njunega filma." Nanni Moretti oziroma njegov Sacher film je bil namreč edini, ki je ta film bratov Taviani hotel vzeti v distribucijo. "Veliko distributerjev je videlo najin film, toda nihče ga ni hotel. Edino Nanni je bil takoj za to," je pojasnil Vittorio Taviani. Iz monografij o bratih Taviani (v italijanščini jih je izšlo najmanj dva ducata) pa je mogoče razbrati, da so že prej njuni filmi, zlasti tisti iz 60. let, imeli težave z distribucijo, vsaj do Očeta gospodarja, ki je leta 1977 osvojil zlato palmo v Cannesu. Pred dnevi je Vittorio Taviani prišel v Gorico, kjer je tamkajšnji festival Nagrada Sergio Amidei še pred svojim uradnim začetkom bratoma Taviani podelil nagrado za njun avtorski opus (premio all'opera d'autore), v času festivala pa bo potekala kompletna retrospektiva njunih filmov - samo celovečernih je 18.

Rešilna "umetnost fantazije"

Vittoriu Tavianiju sem v krajšem pogovoru omenil, da bi tiste besede, ki jih v filmu Cezar mora umreti izreče zapornik, ko se po gledališki predstavi, v kateri je igral, vrača v svojo celico - "Zdaj ko sem spoznal umetnost, je moja celica šele res postala zapor" - sicer lahko bile njegove (saj je resničen zapornik, ki je dejansko nastopil v gledališki predstavi), vendar je prav z njimi, s temi besedami, šele postal tavianijevski lik. Taviani je priznal, da je res slišal zapornika izreči te besede in da je prav zaradi njih z bratom tudi posnel ta film.

Ampak zakaj naj bi tisti zapornik v Cezar mora umreti s temi besedami postal tavianijevski lik? Obstaja film, po mojem eden najlepših v opusu Tavianijev, Sveti Mihael je imel petelina (San Michele aveva un gallo, 1971), katerega protagonist je Giulio Manieri, "mednarodni anarhist", kot se imenuje, ki s svojo skupino zasede majhno umbrijsko mesto, da bi se povezal z ljudmi in jih spodbudil, naj sami prevzamejo oblast. Toda politična akcija spodleti, ljudje se poskrijejo in Manierija aretirajo ter obsodijo na smrt: pokrit s črno kapuco stoji pred strelskim vodom, toda namesto ukaza za streljanje se zasliši klic "Stoj!" in v protikadru (ali na drugi strani mestnega trga) se pokaže balkonska loža s kraljem, ki s teatralno gesto Manierija pomilosti. Obsojen je na dosmrtno ječo, zaprt v samici z nekaj linami, a prav tu postane šele zares svoboden, ko z oculus imaginationis, z "očesom imaginacije", projicira na stene celice "film" svojih spominov, pogovorov s prijatelji, političnih debat, ljubezni in izmišljij. Edino in prav z "umetnostjo fantazije", ki je včasih res že mejila na norost, je torej Manieri premagal realnost zapora, v samici vzdržal deset let in ostal priseben (kot je tudi zapornik v Rebibbii morda lažje prenašal svojo celico, potem ko je "odkril umetnost" oziroma igral v gledališki predstavi).

Brezupnost politične revolucije

Ta anarhist, utopist, intelektualec, sladoledar, spodleteli revolucionar, fantast, kar vse je Giulio Manieri, je ne toliko sinteza kot neke vrste apoteoza likov, ki so naseljevali filme Tavianijev v 60. letih, to je konfliktnih likov, ki so jih nosili utopija, politični projekt, verovanje v možnost posameznikove in družbene spremembe, ljubezen do umetnosti, domišljija. Na primer sindikalista Salvatoreja (Gian Maria Volonte) v Un uomo da brucciare (1962), gramscijevskega "organskega intelektualca" s "filmom v glavi" (kot sam pravi), ki ga na Siciliji ubije mafija, ko poskuša zanetiti delavski upor; več likov v Sovversivi (1967), ki na dan pogreba komunističnega voditelja Palmira Togliattija doživljajo prelome in iščejo svoje poti; "Škorpionide", skupino mladih v Sotto il segno dello Scorpione (1969), ki poskušajo prebivalce nekega otoka tudi z improvizirano gledališko predstavo prepričati, da bi zapustili dom in svoje tradicije ter odšli "drugam". Toda vsi poskusi prevratnih političnih projektov spodletijo in njihovi nosilci so ubiti.

Tudi Giulio Manieri umre, vendar ni ubit, marveč se ubije sam. Iz zapora, kjer je prebil deset let, ga peljejo v barki po beneški laguni, kjer se sreča z barko z mladimi političnimi zaporniki. Toda ti govorijo revolucionarni jezik ("razredna analiza", "organizacija", "statistika", "načrtovanje"), ki je Manieriju povsem tuj, in se celo posmehujejo njegovemu "romantičnemu" anarhizmu, ki da je samo "zavrl delavsko gibanje". V filmih bratov Taviani ima jezik osvobodilno moč, vendar lahko tudi ubija. In ta revolucionarni "novorek", ki je imaginacijo in utopijo zamenjal z organizacijo in statistiko, je tisti, ki Manierija ubije. Zunaj zapora se je znašel v svetu, ki ga ima za norca in ga izključuje, zapira samega vase. Giulio si je raje izbral smrt, se nagnil čez rob čolna in se zvrnil v ledeno mrzlo morje.

Ta sekvenca v beneški laguni je verjetno tudi poklon Rossellinijevemu filmu Paisa (1946), ki je tako vplival na brata Taviani, tedaj še toskanska študenta, da sta študij prava zamenjala za film. Toda zdi se, da je z Manierijevo smrtjo v San Michele aveva un gallo umrla tudi tavianijevska koncepcija filma z liki, ki so z imaginacijo in utopijo, s političnimi projekti in umetniškimi idejami premagovali realnost. Po tem filmu sta Tavianija resda naredila še Allosanfan (1974), toda ta že s svojim resigniranim likom Fulviom Imbranijem (Marcello Mastroianni), ki ga bratovščina "Fratelli Sublimi" zapelje v še en brezupen revolucionaren poskus, potrjuje, da se je tavianijevski film s politično uporniškimi protagonisti izpel. S filmom Oče gospodar (1977) so učinki preobrazbe zaupani samo še kulturi in umetnosti.