Veliko se je spremenilo od takrat, eden najbolj paradoksalnih zasukov v repetitivni muziki pa je njena lahkotna metamorfoza iz domene subverzivnega v forme in institucije romantične glasbene umetnosti. Perfekten primer tega je Glassova repetitivna Deveta simfonija, ki jo je letos krstno izvedel Brucknerjev orkester iz Linza, skladatelj pa je v tipično romantični bojazni pred "prekletstvom devete" istočasno spisal še Deseto simfonijo.

Tu nekje se pojavi tudi Michael Nyman, med Evropejci eden prvih deklariranih dedičev ameriške repetitivnosti. Kar poleg vpliva Američanov izstopa iz Nymanove glasbe s konca sedemdesetih let, je prav očitno navezovanje na evropsko klasično tradicijo. Njegovo ansambelsko delo In Re Don Giovanni harmonske zveze na primer najde pri Mozartu, opera Mož, ki je zamenjal ženo za klobuk pa se napaja iz melodij Schumannovega pesemskega cikla Pesnikova ljubezen. Nyman je po modelih bendov Glassa in Reicha, predvsem pa po vzoru ansambla De Volharding Louisa Andriessna sestavil tudi svojo skupino, s katero je pred dnevi gostoval v Ljubljani. Predstavil je izbor svoje filmske glasbe ob lastnih DIY filmskih posnetkih in pa daljšo glasbeno-filmsko kompozicijo Nyman s filmsko kamero, neizrazit izdelek, ki nekatere formalne prijeme dolguje izjemnemu filmu Koyaanisqatsi Godfreyja Reggia in Philipa Glassa.

Še nekaj je poleg čudnega razmerja med subverzijo in klasičnostjo koristno dodati ob pisanju o repetitivnih glasbah. O teh se pogosto govori v zvezi z vzhodnjaško meditativnostjo in asketsko estetiko, tako je bilo tudi pri nas v napovedih Nymanovega gostovanja, a je ob takih pavšalnih razlagah dobro omeniti še kako drugo. Muzikolog Robert Fink na primer v knjigi Repeating Ourselves precej prepričljivo razlaga, da je repetitivna glasba v resnici del veliko širše obsegajoče zahodne kulture ponavljanja v smislu sinonima za masovno potrošnjo in za okolja, ki živijo v preobilju. Ponavljajoče se glasbene strukture so po njegovem pravzaprav enake preračunljivim repetitivnim strukturam oglaševalskih shem, njihov estetski učinek pa prav lahko meji na hipnotičnost dolgih, z enakimi izdelki napolnjenih polic v velikih nakupovalnih središčih. Fink o Michaelu Nymanu sicer ne napiše veliko, a bi morda lahko. Nyman je svetovno slavo in samozadoščenje skladatelja, ki ga klasičnoglasbeni esteblišment nikoli ni sprejel vase, dosegel kot popoln skladatelj repetitivne kulturne mašinerije, hollywoodske "tovarne sanj", saj so se njegove romantične repeticije izkazale kot ravno pravšnje za množično filmsko potrošnjo.

S takšnim slovesom je prav spodobno napolnil ljubljanske Križanke, v njih pa igral glasbo, ki je bila v momentih res blizu polikanim filmskim napevom, a je znala dati tudi veliko zbadljivosti zgodnejših repetitivnih muzik. Izkupiček je bil takšen, da kar ni in ni mogel potrditi slovesa všečnega skladatelja iz filma, kakršen je Klavir, in ne povsem razviti pravega ter celega glasbenega vzgona - bil je daleč od "romantičnega" in ne prav blizu radikalnemu. Bremena glasbenih kompromisov pač.