"Niti v mislih si ne predstavljamo, da bi Afganistan prepustili samemu sebi. Nasprotno, z Afganistanom gradimo partnerstvo, ki bo trajalo daleč v prihodnost," je v vrtu predsedniške palače v soboto dejala Clintonova, ko se je na poti v Tokio v Kabulu zaustavila za nekaj ur. Dovolj, da je predsedniku Hamidu Karzaju izrazila javno podporo, ki jo, zdaj ko ameriške oborožene sile postopoma zapuščajo deželo, potrebuje za konsolidacijo lastne oblasti. Poleg moralne podpore je Kabul s članstvom v klubu posebnih zaveznikov za zdaj pridobil le pravico do posojil za nakup opreme, je rečeno v uradnem sporočilu ameriškega zunanjega ministrstva. Sporočilo ne omenja, za kakšno opremo gre, poudarja pa, da novi status Afganistana ne pomeni, da Združene države Amerike zagotavljajo njegovo varnost.

Lokalni poveljniki pomagajo vladi proti talibanom, a obenem predstavljajo težavo

O tem, kako bo videti ameriška prisotnost v Afganistanu po letu 2014, potem ko bodo deželo zapustile vse vojskujoče enote, še ni natančnega dogovora. Po virih iz Pentagona naj bi na območju države ostalo od deset do trideset tisoč ameriških vojakov. Ti naj bi še naprej varovali nekatere nevralgične točke v deželi, urili afganistansko vojsko ter vzdrževali komunikacijske zveze in sisteme, ki jim afganistanska vojska in varnostne sile še niso kos. Iz najnovejših poročil je mogoče sklepati, da je poleg nizkega števila pripadnikov afganistanska vojska tudi slabo opremljena. Pogosto nepismeni vojaki in častniki, ki bi morali začeti prevzemati nadzor nad deželo in lokalnim, civilnim oblastem zagotoviti varnost, manjka celo radijska in telefonska oprema, trdijo poročevalci. V nasprotju z oboroženimi silami lokalnih klanov se afganistanska vojska še ni sposobna zoperstaviti talibanom. Zaradi tega je v na manjšine in klane razkosani deželi afganistanska obveščevalna služba NDS lokalne poveljnike prisiljena prositi za pomoč. Mohamed Omar, vpliven poveljnik na območju Khanabada, je na željo NDS v nekaj tednih zbral 4000 pripadnikov milice in z območja pregnal vse talibane. Problem je, trdijo viri, da so talibani odšli, Omarjeva vojska, ki se istoveti z eno od treh frakcij mudžahedinov iz obdobja državljanske vojske, pa je ostala. Tako kot proti talibanom je tudi proti Omarjevim vojščakom afganistanska vojska brez moči. Na območju Khanabada ima samo dvesto, pogosto zelo slabo opremljenih vojakov.

Šestnajst milijard dolarjev nevojaške pomoči za štiri leta

Pentagon kljub temu meni, da je do leta 2014 še dovolj časa in da bo takrat približno dvestotisočglava afganistanska vojska sposobna zagotoviti varnost v deželi. Povsem drugačnega mnenja so tako ameriški kot afganistanski viri na terenu. Ti za leto 2014 napovedujejo dve možnosti. Najpogostejša napoved je državljanska vojna med mudžahedinskim frakcijami, ki so se prvič spopadle leta 1992, potem ko so Sovjeti zapustili Afganistan in ga nehali oskrbovati. Druga možnost pa je državni udar, v katerem bodo, najverjetneje talibani, odstavili predsednika Karzaja. Medtem ko Karzaj z rošadami v vojski in obveščevalni službi skuša vzpostaviti etnično uravnoteženost režima in se izogniti prevratu, se je sedemdeset držav donatoric na sestanku v Tokiu zavezalo, da bodo za civilne potrebe Afganistanu v naslednjih štirih letih darovale šestnajst milijard dolarjev. Levji delež (dve milijardi dolarjev na leto) bodo nosile ZDA, sledita pa jim Japonska in Nemčija. Ne glede na to, da Karzaj v Tokiu za zdaj razen obljub še ni prejel ničesar, pa je tudi sam moral obljubiti, da se bo spopadel s korupcijo in da bo donatorjem zagotovil pregled na porabo podarjenih sredstev.