S sprejetjem zakona za uravnoteženje javnih financ (ZUJF) je namreč obema dejansko onemogočila izvajanje njunih zakonsko predpisanih nalog. Kljub temu je bil Slovenski filmski center (SFC) zadnja dva meseca zavit v molk. Medtem ko so uslužbenci Javne agencije za knjigo (JAK) po sprejetju zakona dosledno opozarjali na škodljivost interventnega zakona za agencijo in celotno področje knjige, je direktor filmskega centra Jožko Rutar sklenil, da je z javno kritiko pametneje varčevati. Molčal je tudi ob naših poizvedbah o posledicah zakona, ki je na kocko postavil celotno slovensko filmsko dejavnost.

Molk še toliko bolj poudarja vprašanje, ali bo SFC letos sploh uspelo izvesti kak javni razpis. Prav tako ni znano, kdaj bodo producenti dobili svoj denar, ki jim pripada še po pogodbah iz prejšnjih let. Vse je namreč odvisno od sprejetja programa dela in finančnega načrta za leto 2012, ki ga SFC že več kot pol leta neuspešno usklajuje z zahtevami ministrstva za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Direktor SFC nam je sporočil, da je program, na osnovi katerega bi poslovanje lahko ponovno steklo, še vedno v fazi delovnega gradiva.

Nežno s čustvi funkcionarjev

Zaradi javnega molka na SFC je zainteresirana javnost ostala prikrajšana za informacije o predvidenih in obstoječih posledicah sprejetja ZUJF. Kakor so se zgrešena zakonska določila v ZUJF uslužbencem ministrstva bržkone pisala v bojazni za delovna mesta, si je tudi molk direktorja SFC mogoče razložiti z opreznostjo in varovanjem lastnih interesov. Verjetno je, da se skuša direktor ubraniti scenarija, ki poteka v JAK. Tam so najprej zavračali namero ukinitve agencije, po sprejetju ZUJF pa so že večkrat razložili, da jim zakon nalaga nemogoče in je torej slab. Dokaz tega je dejstvo, da sta obe agenciji trenutno nefunkcionalni. Kritika s strani JAK je kot posledico prinesla nekvalitetno komunikacijo med uslužbenci agencije in ministrstva - pogosto je v zadnjih mesecih nekonstruktivna razprava potekala kar preko medijev.

Spirala molka se širi do "filmarjev". Tudi ti se bojijo kritike vodstva SFC (ali ministrstva), saj bo verjetno v tej postavi še nekaj časa odločalo o prejemnikih filmskega denarja. Da se ne želijo izpostavljati, se je pokazalo tudi pri našem poizvedovanju pri producentih, od katerih smo poskušali dobiti stališča glede odprtih problemov SFC. Pri predlogu tarife, ki ga predstavljamo v nadaljevanju, so namesto individualnih stališč pripravili enotno mnenje v društvu Filmski producenti Slovenije.

Tarifa nima zakonske podlage

Agenciji trenutno iščeta konstruktivne rešitve za nekonstruktivne razmere, v katere ju je potisnil interventni zakon. Na SFC se možna rešitev imenuje tarifa. Sredi junija so na svoji spletni strani objavili predlog "Tarife za izvajanje storitev Slovenskega filmskega centra", ki bi določal način obračunavanja storitev in povračila stroškov, ki naj bi jih plačali uporabniki storitev SFC. Samo zneski za prijavo projekta bi po tarifi stali med 60 in 750 evrov, posebej pa bi se po njej plačali še drugi stroški. Predlog so utemeljili na pregledu prisotnosti tarife po primerljivih evropskih filmskih institucijah, ki kaže, da zahodne evropske države tarife ne obračunavajo, pojavlja pa se predvsem v vzhodni Evropi.

Svet SFC o tarifi trenutno še razpravlja. Njegov predsednik Igor Šmid ocenjuje, da dilema o tarifi odpira vprašanje, "ali poskušati ohraniti SFC kot sorazmerno avtonomno obliko delovanja stroke ali pa se dokončno sprijazniti s strelom v koleno in sprejeti politično voljo, ki je SFC najprej želela ukiniti". Kljub temu da se tarifa v tem trenutku kaže kot edina možnost za preživetje centra, so filmski producenti in strokovna javnost predlog enotno "raztrgali", tako načelno kot na ravni vsebinskih podrobnosti konkretnega predloga.

Uspešni ne dajo svojega kolača

Načelno se producentom poraja predvsem pomislek, da bi z uvedbo tarife "SFC nezakonito omejeval dostop do proračunskih sredstev, ki pa morajo biti enakopravno dostopna do vseh potencialnih prijaviteljev oziroma producentov", kot v imenu producentov protestira predsednik društva Danijel Hočevar. Producenti pa izpostavljajo predvsem pravne ovire za sprejemanje tarife. Center s svojim predlogom napačno tolmači 40. člen Zakona o javnih agencijah, ki določa, da lahko agencija tarifo predpiše za storitve, ki jih opravlja proti plačilu. Producenti opozarjajo, da "naloge in dejavnosti SFC" ne morejo biti prekvalificirane v "opravljanje storitev", kakor tudi "prijavitelji na javne razpise" ne morejo biti prekvalificirani v "uporabnike storitev". Isto ugotavljata tudi Igor Kadunc in Matjaž Žbontar, ki sta mnenje pripravila za producente v Gospodarskem interesnem združenju. Poudarjata, da postopki v zvezi z zbiranjem in izborom projektov ter sklepanjem in izvajanjem pogodb po nobeni logiki niso storitve, ki bi jih agencija lahko ponujala na trgu, saj gre za naloge, s katerimi agencija izvaja svoje osnovno poslanstvo.

Če je govora o tarifi, sta Kadunc in Žbontar bolj naklonjena predlogu, ki ga je predstavila agencija za knjigo. Tam bi vsak uspešen prijavitelj plačal tri odstotke od zneska, pridobljenega za knjige. Takemu predlogu niso naklonjeni največji prejemniki subvencij SFC, saj bi morali prav sami odrezati največ svojega kolača. Predvsem pa producenti menijo, da je vlada s sprejetjem ZUJF prehitela samo sebe. Najprej bi morala zakonsko opredeliti izvenproračunske vire (na primer deleže prihodkov od televizij in prodaje kinovstopnic), šele nato bi lahko v zakon zapisala, da SFC iz državnega proračuna pokriva le programske stroške, kakor to že danes določa ZUJF.

Agenciji in prijavitelje bi rešila miloščina državi

Tarifa bi morala biti potrjena v jesenskem obdobju, če naj bi SFC sploh koristila. Da je naglica na SFC velika, kaže dejstvo, da niso predstavili rezultatov simulacije, koliko sredstev bi z njo dejansko zbrali. Kadunc in Žbontar sta prepričana, da je predlog tarife znak servilnosti do odločevalcev v kulturni politiki. Ti bi ji znali biti naklonjeni, četudi je pravna podlaga zanjo šibka. Zakon, ki onemogoča obe agenciji, je namreč tako zgrešen, da je koristna še tako slaba začasna rešitev, s katero se lahko na ministrstvu izogibajo soočenju z dejstvom, da bodo morali slej ko prej popraviti ZUJF. "Kriminal je, da so predlagali in sprejeli takšno rešitev, ki je blokirala delovanje pomembnega področja slovenske kulture. Vsi, ki so pripravljali zakon ali glasovali na odborih ali na končni seji, so zame Butalci," je kritičen Igor Kadunc.

Enako kritičen je do predloga, da bi smela javna agencija za stroške delovanja porabiti presežek prihodkov iz preteklih let. Lekcijo, da se tako ne sme ravnati z namenskimi sredstvi iz proračuna, je SFC v preteklih letih že vzel pri računskem sodišču. Kaj je torej začasna rešitev za obe agenciji in prijavitelje, ki bi želeli čim prej do pogodbeno zagotovljenih sredstev oziroma se nadejajo, da bodo še letos stekli razpisi? Morebitnih sprememb ZUJF namreč ni mogoče pričakovati bistveno prej kot pred koncem leta. Kadunc meni, da bi se morali tako založniki okoli JAK kot producenti okoli SFC za letošnje leto dogovoriti, da bodo zadevo izjemoma reševali s prostovoljnimi prispevki za podporo izvedbi procedure izbora projektov. "Lahko tudi na način opredelitve donacije z odstotkom od dodeljenih sredstev državnih pomoči preko agencij." To bi bila nujna miloščina državi, za katero ocenjuje, da je na področju knjige in filma "debelo zavozila".