Dogodek je šel povsem mimo javnosti, kot je žal to pri nas običajno. Tako smo imeli pred manj kot enim letom v Ljubljani konferenco o raziskavah možganov, največjo v lanskem letu v Evropi, pa o njej v medijih nismo zasledili skoraj ničesar. Zakaj tak odnos do znanosti v naši družbi?

Vse od renesanse, ko se je začel ponoven vzpon znanosti v Evropi (pa čeprav tudi v srednjem veku ni čisto zamrla, kot pogosto mislimo), je imela znanost zelo pomembno vlogo v naših življenjih. Prispevala je k napredku, razvoju, z njeno pomočjo smo si olajšali življenje, si omogočili potovanja med celinami, prodrli v vesolje, si življenje močno podaljšali, nahranili dovolj ljudi, da vsaj v Evropi ne poznamo več resnične lakote, in še marsikaj drugega. V večini razvitih držav se tega zavedajo in znanost ima pomembno mesto v družbi. Znanstvenike se sprašuje za mnenja, o znanstvenih vprašanjih razpravljajo znanstveniki, ki imajo ustrezno izobrazbo, mediji posvečajo znanosti dovolj pozornosti.

Ne nazadnje, znanost, ki je po svoji osnovni definiciji odkrivanje nečesa novega, zanima številne ljudi, če je le predstavljena na pravi način. Znanost ohranja tisto prvinsko otroško radovednost, odkrivanje nečesa novega, veselje in vznemirjenost ob novih odkritjih. Čeprav smo odkrili že vse dele zemlje, čeprav smo spoznali večino osnovnih fizikalnih zakonov, čeprav smo ljudje stopili na luno, čeprav smo razvozlali človeški genom, je tudi v 21. stoletju ostalo še veliko neodkritih stvari. Če se omejim samo na področje biomedicinskih znanosti, v zadnjih letih dejansko ugotavljamo, da vemo manj, kot smo morda mislili pred nekaj leti. Če smo imeli pred petnajstimi leti občutek, da bomo v nekaj letih razumeli vse o DNK, o tem, kako deluje naše telo, kako to delovanje urejajo geni, danes vemo, da nam manjka še zelo veliko znanja. Tudi razkritje človeškega genoma pred desetimi leti je odprlo več vprašanj kot odgovorov, pa čeprav je bil to nedvomno izjemen znanstveni dosežek. Pridobili smo sicer nekaj debelih knjig, polnih črk, ki sestavljajo človeški genom, a vse te knjige so še vedno napisane v jeziku, ki ga ne razumemo prav dobro, in ga verjetno še nekaj časa ne bomo.

Vendar, ali ima v Sloveniji znanost svoje mesto v družbi, kot si ga znanost zasluži? Bojim se, da ne. Seveda tudi v slovenski znanosti ni vse lepo in čudovito, da bi jo morali samo hvaliti. Zagotovo pa imamo posameznike, ki delujejo v Sloveniji ali zunaj nje in so veliko prispevali k napredku in uveljavljanju naše mlade države. A vendar mediji z redkimi izjemami znanost in z znanostjo povezane dogodke zanemarjajo. Enostavnega odgovora, zakaj tako, verjetno ni. Nekaj prispevamo k temu tudi znanstveniki sami, saj si verjetno nihče od resnih znanstvenikov ne želi, da bi se tedensko pojavljal v rumenih medijih.

Kar bi si želeli, pa je, da bi mediji več poročali o znanosti in predvsem, da kadar poročajo o znanosti, da bi to delali na kredibilen način. V Veliki Britaniji imajo že leta na sporedu javne televizije odlično znanstveno oddajo Horizont. Tudi na TV Slovenija imamo dobro znanstveno oddajo Ugriznimo znanost, a vendar je med obema oddajama izjemno pomembna razlika. Oddaja Horizont je na BBC na sporedu ob 20.00 zvečer, se pravi v najbolj gledanem času, pri nas pa je oddaja Ugriznimo znanost na sporedu ob 17.30, takrat, ko danes veliko zaposlenih šele prihaja iz služb in nimajo časa, da bi si najprej ogledali resno znanstveno oddajo. V številnih medijih pogosto preberemo kakšne novice iz znanosti, najpogosteje povzete kar po tujih tračarskih revijah, ki jih mediji nekritično povzemajo in pogosto celo strokovne izraze prevedejo narobe, ali jih celo kar ne prevajajo. Pa to zagotovo ni zaradi tega, ker ni znanstvenikov, ki bi bili pripravljeni pojasniti na razumljiv način, zakaj gre pri kakšni takšni novici, temveč verjetno po eni strani zaradi tega, ker se nekaterim novinarjem preprosto ne da iskati primernega sogovornika, po drugi strani pa so uredniki prepričani, da bralce veliko bolj zanima zgodba, kako bo asteroid treščil v zemljo, kot pa, da je verjetnost, da se to zgodi veliko manjša, kot da boste na loteriji zadeli glavni dobitek.

Pred nekaj leti je ameriška akademija znanosti organizirala posvet o kloniranju človeka. Na posvetu, ki so se ga udeležili vsi znanstveniki, ki delajo na tem področju, je bilo skupno mnenje, da se ne bo poskušalo klonirati ljudi. Posveta pa so se udeležili zdaj že pozabljeni, takrat pa razvpiti dr. Antinori, Brigite Bosselier ter dr. Zavos, ki so trdili, da bodo klonirali človeka, pa čeprav nihče od njih ni imel ne znanja in ne izkušenj s takšnimi raziskavami. Naši mediji so povzemali samo to, da so ti trije povedali, da bodo klonirali človeka, nihče pa ni pisal o tem, da so vsi ostali raziskovalci, ki se resno ukvarjajo z raziskavami na področju kloniranja, sklenili, da se takšnih raziskav ne sme in se jih ne bo izvajalo.

Takšna poročanja mečejo slabo luč na znanost. Ker pa mediji ustvarjajo javno mnenje, to vpliva na položaj znanosti v naši državi, ko smo v zadnjih mesecih vsi javni uslužbenci, vključno z raziskovalci (ki pač smo javni uslužbenci, ker smo zaposleni na univerzah in inštitutih) vedno bolj videni kot neki družbeni paraziti, ne pa kot nosilci napredka. Kot sem že rekel, zagotovo imamo v Sloveniji tudi v znanosti še veliko stvari slabo urejenih, kar se odraža tudi v slabših rezultatih znanosti, kot bi jih lahko družba zahtevala in pričakovala od znanstvenikov. A ustvarjanje negativnega mnenja o znanosti in zmanjševanje sredstev za znanost kar počez ne bosta rešila nobenega problema in, kot so pokazale izkušnje številnih držav (ki mimogrede ravno v recesiji povečujejo vlaganja v znanost), ne bosta prinesla potrebnega napredka za uspešen razvoj naše domovine.

Gregor Majdič je izredni profesor za fiziologijo na veterinarski fakulteti v Ljubljani in na Medicinski fakulteti Univerze v Mariboru. Pri svojem raziskovalnem delu se največ ukvarja z raziskavami razvoja možganov in hormonalnega sistema.