Počili sta dve zvočnosvetlobni granati, razletela so se vhodna vrata in okna in živi oklepniki v modrem so obkolili povsem zmedeno, ne pa tudi panično osemnajstletno Stephanie Milan, sedečo pred televizorjem. Dekle je kasneje pojasnjevalo, da se pripadnikov posebnega oddelka, poimenovanega S.W.A.T. (Special Weapons and Tactics Unit) ni brezglavo preplašila, ker je vedela, da ni storila nič narobe. Očitno so najstniki v ZDA že do te mere preparirani s protiteroristično paranojo, da mirno gledajo, kako jim specialna policija s tečajev meče odklenjena vrata, jih zasipava z zvočnimi granatami, pri tem pa še povabi vse lokalne televizijske postaje, da snemajo njeno učinkovito delovanje.

Dekle seveda ni bilo povsem nedolžno, ali pa so bili krivi njeni starši. Njihov nezavarovan brezžični dostop do svetovnega spleta je neznancu (še nedokazano fantu iz soseščine) omogočil na novičarsko-forumsko spletno stran Evansvilla topix.com spraviti grožnjo naslednje vsebine: "Policaji, pazite se. Sem ponosen na svojo državo, sovražim pa vso policijo. Posedujem razstrelivo, narejeno v Ameriki. Evansville bo občutil mojo bolečino." Od tod do vdora Swata je bil samo še pogled na IP, številko, ki določa računalnik v internetnem omrežju. Da policistom v Evansvillu nihče ni prišepnil, da niti osnovnošolci pred kontrolkami ne pošiljajo več opozoril o bombi prek svojih mobilcev, je malo verjetno, zato so zagotovo vedeli, da z domnevnim domačim razstrelivom obloženi terorist ni uporabil svojega IP-naslova. A časi so na oni in naši strani Velike luže takšni, da je treba pri vseh zadevah kazati smrtno resno odločnost. Da bodo ljudje izurjeni za vse specialne napade države, od policijskih do predvsem tistih na njihove denarnice za zagotovitev domnevno lepše prihodnosti. Zato se S.W.A.T. Stephanie in njenim ni niti opravičil za razdejano hišo. Plačali pa bodo tako davkoplačevalci Evansvilla in se počutili še bolj varne.