To je v bistvu najbolj osnovno pravilo nogometa, ki pa je najbrž vse preveč zapleteno, da bi ga razumeli tudi tisti, ki se ukvarjajo s politiko. Oni namreč tudi potem, ko so od udarne enajsterice reprezentance izbrisanih pokasirali šest evrogolov, namesto da bi tekmecu čestitali za prikazano igro in zasluženo zmago, trobezljajo takšne in drugačne neumnosti, kot bi bili prepričani, da lahko suveren ciničen nastop na tiskovni konferenci naknadno spreobrne izid tekme v njihov prid.

A kot rečeno, sodniki evropskega sodišča za človekove pravice so odpiskali konec te mučne in dolgotrajne tekme in rezultat bo obveljal. Izbrisani so zmagali, mi smo izgubili in vse, kar na to temo reče Janez Janša ali zapišejo na spletni strani SDS, na končni razplet vpliva točno toliko, kot so na končni razplet evropskega nogometnega prvenstva vplivale krokodilje solze Andrea Pirla in Maria Balotellija na zelenici v Kijevu.

In zato je prizor, v katerem naš predsednik vlade joka, da nima denarja, in predlaga, naj izbrisani račun izstavijo tistim, ki so lagali, povsem enak prizoru, v katerem bi italijanski selektor Cesare Prandelli od Michela Platinija zahteval, naj UEFA ponižujoč poraz v finalu namesto Azzurom pripiše Belorusom ali Moldavcem, da bi se lahko njegovo moštvo v domovino vrnilo kot zmagovalec.

In tudi ko naš notranji minister Vinko Gorenak kvasi, da si odškodnin ne zaslužijo vsi izbrisani, je to povsem enako, kot če bi komisar italijanske nogometne zveze Giancarlo Abete po koncu finala zahteval, da naslov evropskega prvaka podelijo samo tistim španskim igralcem, ki se dopadejo gospe Abete.

A kot rečeno, je nogomet za politike prezapletena reč in jim teh stvari niti nima smisla pojasnjevati. Vsem, ki se ne ukvarjajo s politiko, pa je tako in tako že zdavnaj jasno, da bomo ljudem, ki so jim bile z izbrisom iz registra stalnih prebivalcev dokazano kršene človekove pravice, prej ko slej plačali simbolično odškodnino, ker na prvenstvu, na katerega smo se leta 2005 prostovoljno uvrstili, pač velja, da se grob prekršek nad igralcem brez žoge sankcionira z rdečim kartonom.

Zaradi mene lahko zato vlada išče in tudi najde krivce za svoj in naš poraz v globalnem segrevanju in epidemiji ptičje gripe, lahko obsoja Pipija in Melkijada in ves Sračji dol, lahko s prstom kaže na mažoretke, tabornike in gasilce, a ne bo s tem dosegla ničesar, ampak se bo le še dodatno smešila pred nami in pred svetom, ki se bo zagotovo zabaval opazujoč naše politike, ki nimajo pojma o tem, kaj je na evropskih zelenicah dovoljeno in kaj ne.

In zato ni zares nobene potrebe, da nas maloumne nebuloze Janše in prijateljev v zvezi z zmago izbrisanih kakorkoli jezijo, še manj, da bi bilo treba nanje argumentirano odgovarjati. Še najbolje jih je namreč ignorirati, kakor mamice včasih ignorirajo malčke, ki se sredi trgovine vržejo po tleh in zganjajo kraval, ker ne dobijo želenega sladoleda.

Saj se zavedam, da bomo s tem, ko jih bomo pustili na ves glas tuliti, vznemirjali bližnjo in daljno okolico, a verjemite mi, tokrat se res splača potrpeti. Konec koncev sta Slak in Traven na počitnicah, in če bomo imeli srečo, bo vse skupaj prav kmalu potihnilo in bodo lahko izbrisani, pa tudi vsi mi skupaj z njimi, zaživeli mirno naprej. Naša vlada pa bo o teh stvareh namesto s slovensko javnostjo začela komunicirati s sodiščem v Strasbourgu, tako kot se to za normalno evropsko državo tudi spodobi.

Zgodba o izbrisu bo tako za državljane Slovenije naposled vendarle zaključena, in ko bomo čez nekaj let odplačali še zadnji evro odškodnin, lahko nanjo, kar se mene tiče, tudi pozabimo.

Če pa se bo kdaj slovenski državi oziroma ljudem, ki jo bodo v prihodnosti predstavljali, zdelo potrebno, lahko še vedno sprožijo postopek zoper povzročitelje izbrisa, od Igorja Bavčarja do Slavka Debelaka, in za nazaj ugotavljajo tudi objektivno odgovornost celotne slovenske politike, od prve vlade z Lojzetom Peterletom na čelu, v času katere se je izbris zgodil, do vseh drugih, ki so v minulih dvajsetih letih na tak ali drugačen način preprečevali reševanje tega problema, s čimer so zakrivili, da bo breme odškodnin za davkoplačevalce neprimerno višje, kot bi bilo potrebno.

A to naj se na vsak način zgodi daleč od oči javnosti, saj so javna obračunavanja z izbrisanimi v preteklih letih tem ljudem zadala vsaj toliko bolečin, kot jim ga je povzročilo samo dejanje izbrisa. Če kaj, so si z visoko zmago na evropskem sodišču za človekove pravice zaslužili to, da jih slovenska politika in tukajšnja za politiko zainteresirana javnost do konca njihovih življenj pustita povsem pri miru.

Oni so, kot temu pravimo v nogometnem žargonu, vse, kar so imeli povedati, povedali na strasbourškem igrišču.