Gorje narodu, če pognoji travnike z lastno krvjo. Ne bo pasel svojih čred po zelenicah. Sovrag pride in popase s tujo čredo. Sin, če od očeta vse pozabiš, če se ne domisliš niti gomile, kamor zasuješ moj prah, če se napotiš na jug, če odrine narod za soncem proti zatonu, ne pozabi teh besed. Velik bo Sloven, bival bo v mirnih hišah, rejene bodo njegove črede, svobodno sonce mu bo svetilo leto in dan, če bo složen z brati. Če ne, pride tujec, postavi mu peto na tilnik in svobodni postane suženj.
(Svarun sinu Iztoku o bratomorni vojni z Anti)
Slovanstvo je imelo vidno vlogo pri nastanku zgodnjega slovenskega nacionalizma. Zaupanje v slovansko (in jugoslovansko) zaledje je "narodnjakom" dajalo potrebno samozavest pri izgradnji nacionalno obarvanega zaznavanja družbenih razmerij. Ob izidu romana leta 1912 so v naši soseščini divjale balkanske vojne, o čemer so časniki, liberalni in klerikalni, poročali na prvih straneh, takoj za novicami iz cesarskega mesta. S severa so prihajale alarmantne novice o nemškem žaljivem odnosu do slovanskih podanikov krone. Že je dišalo po veliki vojni, ki je kmalu sledila... Slovenski narod je leta 1912 na prvi strani poročal:
Naval na Slovane.
Iz nemškega časopisja se usipa že nekaj časa sem prava toča denuncjacij in obrekovanj na Slovence in Čehe, da v sedanjih kritičnih časih ne stoje na strani države in dinastije. Kaj se je zgodilo, da si nemško časopisje jemlje pravico sumničiti na tak način zlasti nas Slovence, tako klerikalce kakor liberalce, kaj smo Slovenci takega storili, da je začelo nemško časopisje tako besno gonjo proti nam? Zamerjajo nam naše simpatije za balkanske Slovane in v greh nam štejejo, da vidimo v Srbiji in Bolgariji svoje brate po krvi in po jeziku, da skušamo po svojih močeh pomagati ranjencem, da spremlja naša bratska ljubezen balkanske armade in da se veselimo njihovih zmag. Kaj si nemško časopisje domišljuje, da smo že tako ponemčeni, da nimamo nobenega čuta več za svoje slovanske brate in da je naša narodna zavest od nemškega vpliva že tako zastrupljena, da bomo vstajenje slovanstva na Balkanu gledali kakor kako prekucijo na Kitajskem?
Nemško časopisje ne zahteva od nas nič več in nič manj, kakor da naj bomo sovražniki svojih balkanskih bratov in naj služimo namenom, ki jih ima nemški nacijonalizem.
Veleizdajstvo! Ali tiči mar naše veleizdajstvo v tem, ker se zavzemamo za ohranitev miru, ker ne vidimo nobene nesreče v tem, če dobi Srbija pristanišče ob Jadranskem morju, ker se ne vnemamo za prestižno politiko, nego za politiko kompromisov in želimo, da bi zavladalo med našim cesarstvom in novo Srbijo kar najboljše prijateljstvo?
Naše stališče v sedanji mednarodni krizi so označili češki, slovenski in hrvaški zastopniki v delegaciji in pokazalo se je, da so vse slovanske stranke na avstrijskem jugu (...) popolnoma edine glede balkanskega vprašanja. (...) Specijalno Slovenci se izogibamo vsakemu izvenčasopisnemu in izvenparlamentarnemu posvedočevanju svojega stališča, ker ne maramo ne konfliktov, ne polemik. Dočim so v Dalmaciji manifestacije na dnevnem redu, ni bilo pri nas niti ene. (...) Lojalno in korektno je stališče vseh slovenskih strank in mirno gledamo resnemu trenotku v oči.
A zakaj nas nemško časopisje vzlic temu obrekuje in denuncira, zakaj ta gonja? Ni težko, odgovoriti na to vprašanje! Združeni nemški nacijonalci in nemški krščanski socijalci ščujejo na vojno. To nemško časopisje bi rado imelo vojsko, ker bi ta vojska bila vojska Avstrije proti Slovanom. To časopisje se zaveda, da na Balkanu ni bila poražena samo Turčija, nego tudi ideja pangermanstva, ki je stremila na to, da spravi pod nemško nacijonalno gospodstvo vse slovanske dežele do Soluna. Tem namenom se je moral nemški nacijonalizem za enkrat odreči, poskuša pa vsaj na avstrijskih tleh zadobiti vso državno oblast v roke. Nemškim nacijonalcem se zdi čas ugoden, pridobiti si v državi še večjo hegemonijo, kakor jo že imajo, potegniti hočejo nase vso moč in s to močjo zatreti avstrijske Slovane. (...) V ta namen predstavljajo Slovane kot državi nevaren element, kot same veleizdajalce, sebe kot edino zanesljivo oporo dinastije in države.(...)
Slovenski narod, 29. novembra 2012
* * *
Leta 1912 v Ljubljani izide neodvisen politični časopis Dan, ki je pod urednikom Ivanom Lahom, publicistom in prevajalcem, zastopal jugoslovansko politično in kulturno idejo in zatonil do prve svetovne vojne. V Pragi izobraženi Lah je gojil zgodovinsko povest v Jurčičevem slogu, kot urednik pa se je oddaljil od politike slovenske liberalno usmerjene narodne stranke pravnika Gregorja Žerjava. Slednji je bil v avstrijskem parlamentu vodja jugoslovanskega kluba, po razpadu avstro-ogrske monarhije pa v delegaciji, ki je decembra 1918 podpisala deklaracijo o ustanovitvi Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev.
Leta 1912 je bila v ZDA na pohodu nova zabavna industrija, v Kaliforniji so postavili filmske studie Paramount Pictures in Universal Studios, na Kitajskem so ukinili dinastijo Čing, v Kranjski Gori je pod okriljem Slovenske planinske zveze nastala Gorska reševalna zveza (GRZS)... Luč sveta so leta 1912 ugledali pesnik Jože Udovič, igralca Danilo Turk in Mila Kačičeva, pisatelja Ferdo Godina in Mira Mihelič, operni režiser Emil Frelih, skladatelj Bojan Adamič; narodna heroja, komunista in partizana, akademik in politik Boris Kidrič in prvi pilot partizanske vojske Franjo Kluz; pa tudi major Vuk Rupnik, poveljnik več domobranskih bataljonov, ki je opravljal naloge častnika za zvezo med domobranskim in nemškim štabom in je ob koncu vojne 11. maja sodeloval pri uničenju partizanske zapore pri Borovljah, umrl pa kot uradnik v tekstilni tovarni v Buenos Airesu; ter Emil Cof, domobranski poveljnik na Gosposvetskem polju, ki je ukazal, naj se domobranci sami rešijo, potem ko so izvedeli, da jih britanski transporti ne vozijo v Italijo, ampak nazaj v Slovenijo. Po vojni se je s Koroške izmaknil v Argentino, kjer je umrl leta 2006.
Viri: dLib; wikipedia; Enciklopedija Slovenije 1988;