Šlo je torej za zavrženo administrativno etnično in kulturno "čiščenje", ki smo mu priča v nekaterih neciviliziranih državah, kjer so na oblasti diktatorski ter nacionalistični in fašistični režimi. Ker so bili izbrisani formalno brez stalnega bivališča, niso mogli udejanjati nobene od temeljnih človekovih pravic. Šlo je torej za "administrativni umor", ki malo spominja celo na holokavst. Čeprav je ustavno sodišče dvakrat odločilo, da je bil izbris nezakonit, in zahtevalo od oblasti, da izbrisanim povrne nezakonito odvzet status, se zadeva bistveno ni uredila.

Zato ni naključno, da je evropsko sodišče za človekove pravice leta 2010 izdalo sodbo, v kateri je ugotovilo kršitve človekovih pravic do zasebnega in družinskega življenja ter kršitve človekove pravice do učinkovitega pravnega sredstva. Na sodbo se je slovenska oblast pritožila(!), evropsko sodišče pa je leta 2012 vztrajalo pri popravi krivic in še naložilo vladi, da v enem letu pripravi sistem odškodnin za vse, ki jim je z izbrisom iz registra prebivalcev bila narejena krivica. Hkrati je sodišče šestim izbrisanim, ki so se obrnili na sodišče, prisodilo po 20.000 evrov odškodnine za nepremoženjsko škodo. Gre za grozljive številke, če bi zahtevali popravo krivic vsi izbrisani.

Vse navedeno je bolj ali manj znana zgodba. Trpljenje, ki so ga doživljali izbrisani, je znano in zapisano v analih. Samovšečna in samozadostna "nova" oblast je poteptala sleherno pošteno, civilizirano in pravno obravnavo vprašanja. V zadnji sodbi strasbourškega sodišča je B. M. Zupančič zapisal, "da je zlonamerna politična volja preprečila vladavino prava". B. M. Zupančič v ločenem mnenju omenja celo kazensko odgovornost nekaterih, ki so leta 1992 vodili državo. Tudi če je bilo med izbrisanimi nekaj špekulantov in domnevnih sovražnikov države, je kolektivna "kazen" vse prej kot civilizacijsko ravnanje takratne oligarhije. V pedagogiki že dolgo vemo, da je kolektivna kazen "pedagoški kriminal". Po analogiji torej lahko govorimo o "družbenem/političnem kriminalu".

Seveda se postavlja vprašanje, čigava politična volja je preprečila vladavino prava. V prvi vrsti se postavlja vprašanje "izvirnega greha": kdo je prvi (!) ukazal izbris? "Zlonamerna politična volja" namreč ni nekaj imaginarnega, ampak so to konkretne osebe z imenom in priimkom. Kdo je torej leta 1992 vodil državo? Kdo je Sloveniji nakopal sramoto in "status nepravne države"? Kdo je kriv za nečloveško ravnanje s sosedi, s katerimi smo desetletja skupaj živeli? Kdo je kriv za trpljenje večine izbrisanih, od katerih so mnogi na referendumu celo glasovali za osamosvojitev Slovenije? Kdo je izbrisanim uničil življenje? In ne nazadnje, kdo je kriv za odškodnino, ki jo bo prej ali slej treba poravnati? Kdo je objektivno odgovoren za začetek vse šlamastike, ki sramoti tudi poštene Slovence? Kdo je prvi akter najbolj sramotnega poglavja v osamosvojitveni zgodbi? Kdo?! Večina Slovencev to dobro ve.

Ker me demenca še ni srečala, sem prepričan, da se ne motim. V času izbrisa je bil predsednik vlade krščanski demokrat (!) Lojze Peterle. Notranji minister je bil Igor Bavčar, obrambni minister pa Janez Janša, ki je v izbrisanih videl pol JLA. Težko bi zanikali, da so navedeni trije prvi odgovorni za izbris. Zlasti prva dva, pozneje tudi tretji. Ironija je tudi to, da je takrat vladal Demos, ki mu je uspelo izbrisati iz registra stalnih prebivalcev precejšen del demosa. Da je stranka takratnega obrambnega ministra tudi pozneje, ko je bila v opoziciji, ves čas odločilno na svoj način preprečevala ureditev vprašanja izbrisanih, je bolj ali manj znano vsem, ki z odprtimi očmi in s svojo glavo spremljamo dnevno politiko. Zato se zdi, da gre predvsem tej stranki "zasluga" za zadnjo sodbo strasbourškega sodišča. (Mimogrede: zato je kar prav, da je zdaj na oblasti in bo morala popraviti, kar je nekoč z…).

Toda bolj kot stranke so "zanimivi" njihovi liderji, saj se vendar sprašujemo po osebah. Za ravnanje svoje vlade je vedno objektivno odgovoren njen predsednik. Če koga zadeva sodba evropskega sodišča, je to Lojze Peterle. Na smeh mi gre, ko preberem, da je bil takratni predsednik vlade po svetovnem nazoru in političnem prepričanju "krščanski demokrat". Če se vsaj malo razumem na te zadeve, v izbrisu ni niti najmanj krščanskega in še manj demokratičnega. Prav obratno. Predvsem pa ne bom nikoli razumel, da se lahko politik, ki je objektivno odgovoren za množično etnično čiščenje in ga posredno zadeva sodba evropskega sodišča, mirno sprehaja po bruseljskih sobanah in evropske poslance zabava z igranjem na orglice. Seveda je res, da so evropski poslanci neposredno voljeni od ljudstva. Toda če že ljudstvo z volitvami ne sankcionira "lumpov", bi bilo pričakovati, da bo to naredila "država" v imenu politične higiene in mednarodnega ugleda. Najbrž je v skorumpirani državi to res težko pričakovati. Če pa že domači filtri ne delujejo, bi bilo pričakovati, da bo "Evropa" sankcionirala tiste evropske poslance, ki po sodbi evropskega sodišča počnejo nečastne in nezakonite stvari.

Po logiki stvari je izbrisane spočel notranji minister Igor Bavčar. Ta se je resda sam izločil iz dnevne politike, a zato ni nič manj odgovoren. (Mimogrede: po zgodbi o izbrisanih se sprašujem, kako da ga ni sram sedeti v prvi vrsti na nedavni državni proslavi). Tretji patron je pa tako in tako brezupen primer, o čemer se pišejo knjige in se bodo zagotovo še pisale. Ko bi se objektivno odgovorni za sramoto, ki so jo z izbrisom dela prebivalcev prizadeli Sloveniji in Slovencem, vsaj posuli s pepelom. Toda nič! Brez vesti … brez ustrezne moralne integritete … brez razumnega premisleka in ravnanja. Vsaj od krščanskega demokrata(!) bi pričakovali, da bi se v skladu s krščanskim nazorom spovedal in pokoril. Seveda pa "zlonamerno politično voljo, ki preprečuje vladavino prava" (po B. M. Zupančiču), opazujemo še dandanašnji. Kaj pa je drugega premierjev lahkotni odgovor na strasbourško sodišče, da "za odškodnine nimamo denarja" (kar seveda pomeni, da sodba ne more biti udejanjena). Še bolj pobalinski je odziv notranjega ministra(!), ki samovšečno in samozadostno odloča, kako in kdaj (če sploh) bo spoštoval sodbo evropskega sodišča. O ljudstvu, ki takšne politike voli, pa le tole: ljudstvo ima vedno prav. In voditelje ima seveda takšne, kot si jih zasluži.

Upam, da me vladni ljubitelj sodišč ne bo tožil, izbrisati me pa tako in tako ne more. Zanašam se na to, da je bil nekdanji 133. člen KZ, ki govori o verbalnem deliktu, po osamosvojitvi ukinjen. Ob tem naj še povem, da sem na referendumu glasoval za osamosvojitev predvsem iz dveh razlogov: prvič, da bom lahko javno in demokratično izražal svoja stališča, in drugič, da mi ne bodo spet vladali "lumpi". Podpisoval sem tudi zahtevo o izpustitvi "četverice". Kako strašna slepota je človeka! Hkrati se držim načela: če si tiho, si prav tako kriv za vse, kar se dogaja. In zato nisem tiho.

Silvo Kristan, Kranjska Gora