Za Kanta je bila demokracija po definiciji despotska, saj po njegovem razumevanju ne more uveljaviti načela delitve zakonodajne in izvršilne oblasti, na katerem temelji republikanska ureditev. Sodobnejša razumevanja pa postavljajo (predstavniško) demokracijo prav na republikanske temelje delitve oblasti na izvršilno, zakonodajno in sodno vejo, pri čemer pa je bistveno, kot je pisal James Madison, da so člani teh treh vej oblasti izbrani po med seboj neodvisnih poteh in nagrajevani za svoje delo avtonomno vsak znotraj svoje veje oblasti. Ker v tej "troedinosti" ni mogoče zagotoviti, da bi imele vse veje enako količino moči, je treba tudi znotraj njih vzpostaviti sistem varovalk in ravnotežij (npr. v zakonodajni veji z delitvijo na dva domova skupščine).

Ameriški "federalisti" so sicer verjeli, da je z načeli demokracije in delitve oblasti več težav v teoriji kot v praksi, a so bili prejkoslej v zmoti. Kako resne so danes težave s pojmovanjem demokracije v praksi, zgovorno kaže odnos evropskih institucij do ugotavljanja "obstoja očitnega tveganja, da bi država članica lahko huje kršila vrednote (…) spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic", ki ga predvideva lizbonska pogodba (in prejšnja pogodba o Evropski uniji) kot temelj za uvedbo sankcij proti državam kršiteljicam demokratičnih načel in človekovih pravic.

Leta 2002 je Evropska unija zaradi vstopa ekstremistične Haiderjeve "japijske nacistične" Svobodnjaške stranke v tedanjo avstrijsko vlado uvedla sedemmesečne sankcije proti Avstriji in prisilila Haiderja, da je odstopil kot predsednik stranke. Ko je leta 1994 italijanska profašistična Alleanza Nazionale vstopila v vlado Silvia Berlusconija, EU ni reagirala. Glede na lizbonsko pogodbo bi bile lahko sankcije proti Madžarski zaradi lanskih ukrepov Orbanove konservativne vlade, s katerimi je posegla v avtonomijo sodstva, medijev, centralne banke in narodnih manjšin, precej ostrejše kot pred desetletjem proti Avstriji, a se ni zgodilo pravzaprav nič.

Kriza odpira vrata avtokratskim režimom

Videti je, da se toleranca do "poldemokratičnih" in avtoritarnih nacionalnih vlad v Evropi povečuje. V času sedanje očitno vse globlje in kompleksnejše krize so vprašanja ekonomske "vzdržnosti" skoraj povsem zasenčila vprašanja človekovih pravic in demokratičnega vladovanja. Predsednik evropskega sveta Herman Van Rompuy v svoji junijski viziji prihodnje Evrope kot "pristne ekonomske in monetarne unije" poleg treh ekonomskih "temeljnih kamnov" (finance, proračun, ekonomska politika) bolj mimogrede omenja zahtevo po "močnih mehanizmih za legitimno in odgovorno odločanje", ki naj bi zagotavljalo javno podporo odločevalcem. Demokracija je torej potrebna le toliko, kolikor je "opornik" v graditvi ekonomske in monetarne unije. V takih okoliščinah so videti legitimna vsa politična sredstva "nacionalnih politik", ki vodijo k "pristni ekonomski in monetarni uniji" ali pa so vsaj predstavljena kot taka.

Predsednik evropskega sveta svoje vizije nove Evrope ne gradi v vakuumu. Že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je v Latinski Ameriki vrsta avtoritarnih režimov začela uspešno sodelovati s "tržnimi silami" kapitalizma, ki so jim omogočile izvajati njihovo politiko brez podpore ljudstva, zato pa z izdatno podporo tujega kapitala. Temu je sledil gospodarski vzpon azijskih tigrov ter Kitajske in Indije. Nekatere novejše primerjave diktatorskih in demokratičnih kapitalističnih ekonomij razkrivajo, da diktatorski režimi lahko kljub manjši redistribuciji družbenega bogastva (ali prav zaradi tega) vzdržujejo višjo stopnjo gospodarske rasti kot klasične liberalne demokracije evropskega tipa. V taki viziji torej ni ogrožena le dosežena stopnja demokratične politične participacije, ampak tudi ideji distributivne pravičnosti in socialne države.

Podobno kot demokratični tudi avtokratski režimi izbirajo različne strategije kot odgovor na ekonomske razmere, ki so v sodobnosti pretežno eksterno določene. Pri tem je na prvi pogled presenetljivo dognanje, da "mehki" avtokratski režimi v obdobju negativne ekonomske rasti praviloma povečujejo represijo nad prebivalstvom.

Pri relativno nizki stopnji avtoritarne represije, ko je ta usmerjena samo na manjšinski del "problematičnega" ali "sovražnega" prebivalstva, lojalnost režimu zaradi povečane represije ni bistveno ogrožena. Nasprotno, stopnjevanje represije nad določenimi skupinami manjšin lahko v času krize celo poveča agregatno podporo avtokratskemu režimu, saj trenutno neprizadeti del državljanov svojo izvzetost iz represivnih ukrepov šteje za ugodnost ali privilegij, bodisi materialni bodisi nematerialni.

Tudi slovensko zakonsko "uravnoteženje javnih financ" (ZUJF) je v precejšnji meri evfemizem za represivne ukrepe zoper manjšine, ki se jih loteva sedanja, glede na volilni izid "relativno nelegitimna" vlada. ZUJF je pridelek ekonomsko-ideološkega novoreka, ki ima začetke v "uravnoteženju medijev" in s katerim potekata tihi izbris (anti)junakov preteklega časa in države ter ustoličenje "pravih" junakov za prihodnost. Najbolj bizaren "varčevalni ukrep" aktualne vlade, ki opozarja tudi na ideološko določenost najnovejšega "uravnoteženja javnih financ", je spomladanski odvzem simbolni izbris protokolarnih časti edinemu nekdanjemu predsedniku države, ki mu po sklepu vlade ne gre več avtomatično "pravica" do državnega pogreba. Izbris simbolni in fizični je mehanizem obvladovanja, ki je žal vpisan v temelje slovenske države in ga aktualna vlada s pridom uporablja tudi danes.

Izbrisani, prvič: 26.000 "neoseb"

Pred dvema desetletjema je bil več kot en odstotek prebivalstva Slovenije izbrisan iz registra stalnega prebivalstva Republike Slovenije. Ta žalostna in sramotna zgodba je konec junija letos dobila sodni epilog s sodbo drugostopenjskega senata evropskega sodišča za človekove pravice, ki ugotavlja, da je slovenska država izbrisanim kršila pravice iz evropske konvencije o človekovih pravicah, in ji zato nalaga vzpostavitev sistema odškodnin zaradi izbrisa. Slovenskih oblasti, ki so iz ideoloških razlogov zakrivile izbris in se potem z redkimi častnimi izjemami upirale popravi krivic tudi z nespoštovanjem sodbe slovenskega ustavnega sodišča in zlorabo referendumske ureditve, evropska razsodba očitno ni omajala v prepričanju, ki so ga nekateri ves čas glasno oznanjali, češ da so izbrisani sami krivi za svojo usodo, ker so špekulirali z državljanstvom, zdaj pa bi radi kovali dobiček. "Slovenija nima denarja za odškodnine za izbrisane, saj nima niti denarja za nujne potrebe," je bila lakonična reakcija vlade na sodbo. Verjetnost, da se bo Slovenija kdajkoli lotila vprašanja materialne in kazenske odgovornosti za izbris in strahotne posledice, ki jih je ta imel za skoraj 26.000 državljanov bivše države Jugoslavije, je očitno bore majhna.

Izbrisani, drugič: red star rdeča zvezda

Da sedanjo oblast vodi obsedenost z manihejskim fetišiziranjem dobrega in demoniziranjem zlega, ki je pogosto značilna za avtokratske režime, ne kažejo le njeni (represivni) finančni ukrepi, ampak še posebej tudi simbolna dejanja. Z letošnjo osrednjo proslavo dneva državnosti se je oblast odpravila na orwellovsko pot graditve alternativnega mišljenja in zgodovine, simbolnega novoreka, iz katerega bodo izločeni vsi "simboli preteklosti". In seveda vsi tisti, ki "neprimerne" simbole, kot je rdeča zvezda, predstavljajo. Na primer praporščaki ZZB NOV. Morda tudi najnovejša kolekcija ameriških (na facebooku najbolj popularnih) sončnih očal red star? Dokler ne bo prepozno, si privoščite ogled tekme nogometašic Chicago Red Stars ali pa vsaj nogometašev beograjske Crvene zvezde.

Prevara z "nacionalizacijo" slovenske himne in slepilo z demoniziranjem rdeče (partizanske) zvezde sta simptoma "nove zgodovine", ki jo očitno hoče spisati aktualna oblast ob hkratni demonstraciji pobalinskega odnosa do drugače mislečih, vključno s predsednikom države. "Kdor obvladuje preteklost, obvladuje prihodnost; kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost." Orwell.

Izbrisani, tretjič: Franc Rozman Stane

Zvezda (sicer ne rdeča) krasi tudi kovanec za dva evra s podobo Franceta Rozmana Staneta, ki je nesrečno umrl sredi boja zoper okupatorje, star komaj 33 let.

Po njem je bila poimenovana vojašnica v Ljubljani. Nič več. Prejšnji teden izbrisana.

Ali bo izbrisan tudi kovanec za dva evra?

In "medalja generala Franca Rozmana Staneta", ki jo je doslej prejelo devet poveljnikov Slovenske vojske, ki so se izkazali pri delovanju v mednarodnih operacijah in na misijah?

Se bo podobno kot z Zdravljico pomota zgodila tudi pesmi Komandant Stane?

"Zanamstvo ne bo nikdar slišalo zate. Do čistega boš izbrisan iz zgodovine. Spremenili te bomo v plin in te spustili v stratosfero." Spet ta Orwell.

Izbrisani, četrtič: 26.000 "jugoslovanskih privilegirancev"

Dobrim 26.000 državljanom borcem NOB, žrtvam vojnega in povojnega nasilja, upokojencem JLA, administrativno upokojenim delavcem nekdanje notranje uprave, umetnikom, športnikom in državljanom, ki so plače prejemali v drugih republikah nekdanje Jugoslavije je slovensko "ministrstvo obilja" z računov izbrisalo večji ali manjši del pokojnin "brez podlage v plačanih prispevkih". Po vladnem razumevanju so te pokojnine očitno ostalina privilegijev iz obdobja zla, ki jih je treba v novem času vsaj simbolno, če že ne v celoti tudi materialno, izbrisati. Skladno z evfemistično novorečno politiko vlade ukrep seveda ne govori o dejanskih motivih za odvzem dela pokojnin, ampak zgolj o "tehničnih" razlogih, češ da ne temeljijo na vplačanih prispevkih.

A to v celoti sploh ne drži za večino prizadetih slovenske državljane, ki so plače prejemali v nekdanjih federalnih ustanovah, v JLA in v drugih republikah nekdanje Jugoslavije, za katere mora slovenska država glede na aneks E sporazuma o vprašanjih nasledstva, ki so ga sklenile države naslednice SFRJ leta 2001, v celoti prevzeti obveznost plačevanja pokojnin (kar je Slovenija doslej tudi dosledno izvajala). Prav Slovenija namreč ves čas vztraja pri ozemeljskem načelu reševanja vprašanj sukcesije, ki ga na primer Hrvaška vztrajno zavrača, kar med drugim otežuje sporazum o zagrebški Ljubljanski banki.

Po vladnem razumevanju poseganje v pokojninsko pravico ne more biti protiustavno, saj naj s tem ne bi suspendirala pravic za nazaj, ampak jih ukinila za naprej. Po isti logiki, kot je to storila "jugoslovanarjem", ki so si v preteklosti "na napačen način" prislužili pokojnine, vlada lahko reši tudi problem odškodnin izbrisanim, ki jih zahteva ESČP. Z zakonom vsem prizadetim podeli pravico do državne pokojnine, nato pa z dopolnilom k zakonu o uravnoteženju javnih financ k 39 spremenjenim zakonom doda še štiridesetega in proračunske pokojnine izbrisanim naslednji dan suspendira.

Izbrisani, petič: 200 profesorjev

"Ministrstvo resnice" (minires, v Orwellovi Oceaniji zadolžen za medije, razvedrilo, izobraževanje in umetnost) z uravnoteževalnim zakonom pošilja v pokoj kakšnih 200 univerzitetnih profesorjev (od tega 160 ali šest odstotkov vseh učiteljev na ljubljanski univerzi), s čimer naj bi tudi znanstvena elita prispevala k "vitkejšemu" javnemu sektorju. Vlada zanika, da gre za prisilno upokojevanje, češ, saj se lahko zaposlijo v zasebnem sektorju. Pri tem se ne meni za odločbo ustavnega sodišča iz leta 1995, da "urejanje vprašanja, ali in v katerih primerih lahko zaradi posebnih razlogov visokošolski učitelji, znanstveni delavci in visokošolski sodelavci, ki so že dopolnili pogoje za pridobitev pravice do polne starostne pokojnine, nadaljujejo z delovnim razmerjem, sodi v okvir avtonomije univerze in visokih šol".

Menda naj bi bil "javni sektor glede na sposobnost slovenskega gospodarstva prevelik", kot je nedavno dejal ugledni slovensko-ameriški ekonomski strokovnjak in s tem implicitno izenačil "javni sektor" z "negospodarstvom" oziroma gospodarstvo z nejavnim sektorjem (kot da v gospodarstvu ni javnega sektorja in je vse, kar je v zasebnih rokah, "gospodarstvo"). Vlada očitno sledi tej logiki in zmanjšuje javni sektor tudi tako, da vse večji del sredstev namesto javnemu raje namenja zasebnemu šolstvu in zdravstvu. Selitev šolstva in znanosti iz javnega v zasebni sektor bo imela za posledico "vitkejši" javni sektor in problem "nesorazmerno velikega javnega sektorja" glede na "gospodarstvo" bo rešen!? Rešitev je res enostavna kot Kolumbovo jajce, samo nekaj inovativnosti je treba!

Pretakanje sredstev iz javnega v zasebno šolstvo pa ne bo imelo le pomembnih učinkov za "vitkost" javnega sektorja in države. Privatizacija šolstva dolgoročno omogoča tudi razdržavljenje oziroma privatizacijo odločanja o izobraževalnih vsebinah. Šole in fakultete bodo lahko "svobodno" odločale o "specifikah" izobraževalnih programov in z njimi preurejale učne programe zgodovine, biologije, geografije... Izobraževanje na vseh ravneh bo bolj dostopno otrokom iz bogatejših družin in pod nadzorom zasebnega kapitala, s čimer bo "uravnoteženje javnih financ" dolgoročno prispevalo tudi k "uravnoteženju" kritičnega mišljenja, kar je pomembna naloga ministrstva resnice.

V preddverju izbrisanih: državni svet (in ostali)

Za avtokratske režime je značilno, da si v imenu zagotavljanja reda, varnosti in učinkovitosti prizadevajo omejiti ustavne svoboščine in moč zakonodajnih teles ter jih podrediti avtokratski izvršilni oblasti. Liberalno-bonapartistična ideologija vladajoče slovenske politične garniture je med drugim uperjena zaenkrat še neuspešno tudi zoper državni svet, ki je napoti preoblikovanju državnega zbora v transmisijski glasovalni stroj vladajočih strank v izrednih razmerah (oziroma na izrednih sejah ter pri sprejemanju zakonov po skrajšanem postopku).

Za klasični republikanizem je bila delitev oblasti znotraj zakonodajnega sektorja (npr. dva domova v parlamentu in federalna ureditev, kot jo poznata ZDA in Nemčija) bistvena varovalka pred pretirano močjo izvršilne oblasti. V času globalizacije se nevarnost dominacije izvršilne oblasti eksponentno povečuje, kar je najbolj očitno v politični institucionalizaciji Evropske unije, v kateri novorečna "evrokracija" prikriva, da ne gre samo za izrazito prevlado izvršilne oblasti nad zakonodajno, ampak tudi za nejasne meje med njima. Oboje pomeni resno nevarnost parlamentarni demokraciji tako na ravni EU kot znotraj posameznih članic, katerih politične elite so videti bolj naklonjene "javno-zasebnemu partnerstvu" izvršilne oblasti in kapitala kot pa načelu delitve oblasti.

Ohranjanje in krepitev vloge drugega doma parlamenta (državnega sveta) je bistvenega pomena za utrjevanje načela delitve oblasti in s tem slovenske demokracije. To seveda ne izključuje njegove morebitne funkcionalne preureditve (npr. v dom pokrajin), vsekakor pa bi njegova ukinitev bistveno in pretirano okrepila izvršilno vejo oblasti.

Za države brez trdne demokratične (politične) kulture in tradicije, kakršna je tudi Slovenija, je prehod v avtokratsko republiko v času krize realna nevarnost (priložnost?), še zlasti ob verjetni podpori kapitala in katoliške cerkve, ki pač ne utelešata načel demokracije in človekovih pravic. Še več: ne gre le za avtokratsko grožnjo demokraciji, ampak tudi za despotistično grožnjo republiki in delitvi oblasti, kot razkrivajo težnje po politizaciji oziroma despotskem upravljanju na številnih področjih od upravljanja državnega premoženja do športa, knjige, filma in medijev. Nadvse pomembno je zato aktiviranje civilne družbe, po drugi strani pa seveda ni naključje, da država njeno delovanje omejuje tudi z represivnimi organi. Kot kažeta zadnja primera ukrepanja zoper devet mariborskih protestnikov, ki so s plakati mirno pozivali h koncu izraelskega apartheida, in zoper ljubljansko mirno "blokupacijo MDDSZ" gibanja 15o s pozivom po zavrnitvi varčevalne politike ministrstva obilja, postaja celo uresničevanje ustavne pravice do zbiranja in združevanja na javnem prostoru zopet aktualno politično vprašanje.