Prav tako se nisem nikoli podrobneje ukvarjal z mednarodnim pravom in se tudi ob tej priložnosti ne nameravam. Med naslednjimi razlogi je tudi ta, da se takemu avtorju hitro pripiše - včasih tudi upravičeno - vzvišena drža, s kakršno hoče utemeljiti "svoj prav" skozi zadnjo besedo, ki naj v polemiki obvelja. Enako ne bi želel nastopati kot advokat kogarkoli. Nihče me k temu ni povabil, kaj šele zaprosil, vsi vpleteni pa so dovolj spretni in še "jezični dohtarji" po stroki.

Dodatna težava je še ta, da sta Kambič in Novak moja fakultetna kolega in bi se dalo sklepati, da branim kar institucijo. A kdor nas pozna, ve, da se marsikdaj o čem ne strinjamo, a ohranjamo dovolj iskrenega spoštovanja, da ne prestopamo meja, tako kakor so bile po mojem v omenjeni polemiki.

A mi ob vseh teh pomislekih nekaj ni dalo miru. Pred nekaj meseci sem namreč pripravil in imel predavanje o etiki med akademiki. Polemika, ki se je nedavno razvila, pa izvrstno ponazarja marsikaj od tega, kar sem bil spisal.

Ko sem, kot mnogi kolegi, šel iskat izvirni greh, na katerega se je skliceval Simoniti (akademske naslove bom, seveda vključno s svojim, izpustil, ob vsem spoštovanju poti, po kateri so prišli do njih), sem vestno prebiral Novakovo recenzijo. Zidar ima prav, ko pravi, da ne gre za recenzijo. Po njegovem gre za bistveno manj, po mojem pa za precej več. Kot popolnoma nevtralen bralec (ki se morja celo nekoliko boji) sem z navdušenjem prebiral bogato uvodno ilustracijo mnogih okoliščin, ki so usmerjale Grotiusovo pisanje. Na primer o dobičku pred moralo.

Komajda se spomnim recenzije, ki bi na tako zanimiv način naredila knjigo privlačno. Seveda sledi tudi kritični del prevoda in komentarja. A tudi v tem delu najde avtor recenzije dovolj pohval (…dobrodošel razgled po zgodovinskih trendih… smiselni cilji razprave…).

Šele zadnja stran recenzije opozori na dve Simonitijevi mesti v obsegu treh stavkov. Tu je Novak kritičen in njegov sklepni stavek govori o "obžalovanja vredni zmešnjavi, ki k razumevanju Grocijevega prispevka k razvoju naravnega prava ne prispeva kaj dosti".

Tukaj je Novak zagrešil taktično napako. Ko bi se bil zavedal občutljivosti akademske duše, bi v skladu s priporočili, ki jih je kasneje svetoval Zidar, kritiko lepše zapakiral. S tem morda ne bi omogočil Simonitiju, da je zadnji stavek mutatis mutandis posplošil na vse napisano vseh soavtorjev.

Simoniti in Zidar sta se odzvala žaljivo in ponižujoče, s številnimi razvrednotenji. Novak v Simonitijevem tekstu nastopa kot doctiloquus, doctisonus in priučeni vseznalec, zagovornik akademske pedanterije in nedobronamernosti, uničevalec nadarjenosti. (Ob strani puščam številne Simonitijeve izlete na druga področja in druge osebe, kjer se z marsičim strinjam).

Zidar pa uvodoma pripiše absolutno pomanjkanje objektivne presoje (razuma?) urednici Pravnika, ki je objavila Novakovo recenzijo. Nadaljuje s Kambičevim prispevkom, ki ima po Zidarjevem mnenju, tako kot Novakov, uničevalni pristop. Novaku kasneje pripiše paternalizem nekoga, ki sam nima kaj dosti pokazati, poleg tega pa gre za "moten pristop" k recenzijam (motenost v smislu osebnostne motnje?).

Sledijo še ocene o nečimrnosti, samoutvari o poklicanosti etabliranih avtorjev za pisanje recenzij in bibliografska skromnost. Na koncu Zidar izreče še tako rekoč smrtno obsodbo njunega intelektualnega prispevka - capitis deminutio maxima - saj sta si Kambič in Novak drznila vse študije opraviti na eni in isti fakulteti ter tako ostala v slovenski pravni mlaki.

Iz pravne mlake sta se na žaljive zapise Kambič in Novak odzvala dovolj umirjeno in konstruktivno.

Kaj reči o akademski etiki? Pravzaprav nič posebno novega. Kot včasih tudi zdaj ljudje z mnogimi sposobnostmi le-te uporabljajo v slabo. In tudi v času, ki ga omenja Zidar in ki sva si ga s Simonitijem delila, smo na Pravni fakulteti poslušali - po Zidarju - velike gospode in pedagoge svetovnega formata. A so se precej razlikovali med sabo v pomembni stvari - etiki. Vsi smo vedeli, kdo od profesorjev zviška gleda na svojega kolega, ki se ukvarja z istim področjem. Pri teh si moral biti zelo pazljiv, da pri izpitu nisi navedel kakšnega dela onega drugega, ki v očeh prvega (izpraševalca) ni kaj prida veljal. Precej neetično in očitno nalezljivo. Nalezljivo na primer tako, da sem pogosto gledal kakšnega mladega asistenta, ki se mu je zdelo, da ga je modrost obsijala že zmlada, in je to dajal vedeti zlasti svojim podobno starim kolegom, nad katerimi je dobil kakšno oblast.

Zanimiv je tudi očitek o pomanjkljivi bibliografiji. Lahko je utemeljen. A kot kriterij se upošteva drugje kot pri določanju legitimnosti za recenzije. Je neizogibna, včasih nekorektna ovira pri napredovanju in še pri čem. A spominjam se - naj ga z iskrenim spoštovanjem poimenujem - dr. Jaromira Berana, ki je predaval pravno zgodovino. Človek, ki je bil izredno spoštljiv do vsakega študenta in se je v začetku prvega letnika za nas bruce posebej potrudil, da nas je opozoril na posebnosti študija vseh predmetov in na način študija, če želimo uspešno napredovati. Pedagog, ki je imel enciklopedično znanje in komaj razumljivi samokritičnost in skromnost. Ti sta ga ovirali pri ustvarjanju, ne pa pri pedagoškem razdajanju. Ni se boril ne za slavo ne za nazive. Živel je za knjige in med njimi ter za študente. Zato se je upokojil kot (le) docent, a spomin nanj je spomin na redko viden iskren in spoštljiv odnos do vsakogar. Najbrž je bil intimno prizadet zaradi vzvišenega odnosa kakega svojega kolega do njega. A navzven ni bilo slišati ene žal besede na račun kogar koli.

Kolikor sem lahko spremljal fakulteto v zadnjih štiridesetih letih, kar ni bilo vselej od blizu, je Beranovega duha ostalo bore malo.

Kljub temu pa je Zidarjeva ocena o neizogibni prikrajšanosti vseh, ki s(m)o vse pomembne študije opravili v domači hiši, žaljiva ne nazadnje tudi za tukajšnje pedagoge svetovnega formata, ki jih sam omenja. Naj omenim le večletne mednarodne izkušnje s svojega kriminološkega področja. Kar nekaj nas nadaljuje tradicijo začetnikov inštituta, ki je, mimogrede, najstarejši v Evropi. To še ne pomeni dovolj, vrednost mu dajejo stališča, ki so kot od nekdaj napredna prepoznavna tudi drugod. Enako so prepoznavne tudi prakse, ki so se porodile prav tu in nam jih zavidajo povsod drugje ter priporočajo v rabo pri zahodnih demokracijah. Kar nekaj predstavnikov katedre in inštituta poznajo po vsem svetu. Verjamem tudi, da niso izjema na Pravni fakulteti.

Naj omenim še svoje izkušnje v tujini. Vselej mi je uspelo pred tujimi akademiki prikriti - po Zidarju - polni odvzem kredibilnosti. Prepričljiva večina bi se jih lahko prišla k nam učit osnov kriminalitetne politike in prakse.

Okraski ob Zidarjevem imenu - Padova, Ženeva, London - lahko dajejo širino, kar je dobro. Če dajejo zraven še vzvišenost, pokvarijo skoraj vse. Ni edini, a je škoda vsakega, ki se že zmlada, ob sicer nespornih uspehih, preresno jemlje.

Akademski svet bi moral biti svet etičnega, strpnega, svet širine v žlahtnem pomenu tolerance različnih stališč, enako svet iskrene kritike, tudi borbe za svoj prav.

Resničnost je precej drugačna. Izven naše polemike je akademski svet prepogosto prostor borbe za oblast, denar, pregon drugih, ki so v kakršno koli napoto, tudi svet, ki se priložnostno prodaja politiki. V okviru naše polemike pa svet, kjer želja po osebni diskvalifikaciji kritičnega sogovornika preglasi vse drugo, kar bi moralo biti v ospredju.

Dragan Petrovec, Ljubljana