Povod je konferenca Združenih narodov, ki naj bi do konca tega meseca pripeljala do globalnega sporazuma o prodaji orožja, ki na leto obrne prek 400 milijard dolarjev. Praktično vsaka dobrina na tem svetu, od nafte do banan, je podvržena mednarodnim sporazumom, prodaja orožja pa je prepuščena posameznim državam, od katerih jih ima na svetu le dobra četrtina tovrstne posle pod zakonskim nadzorom, medtem ko ilegalne prodaje prekrškovno ali kazensko sankcionira manj kot petindvajset držav.
Po več kot desetletju naj bi industrija, ki se preživlja s smrtjo, dobila mednarodne uzde, zahvaljujoč več kot deset let trajajočim naporom predvsem organizacij za človekove pravice in tudi nekaterih vlad. Države, kot so Velika Britanija, Francija, Nemčija in Mehika, se na pogajanjih v New Yorku zavzemajo za tako imenovani neprepustni sporazum, ki bi pokril vse oblike trgovine z orožjem. Nasprotnice zahtev aktivistov za človekove pravice - Rusija, Kitajska, Iran, Pakistan itd. - so tudi na tem področju predvidljive, izključitev določenih oborožitvenih komponent in predvsem streliva iz sporazuma pa terjajo še ZDA, tudi po zaslugi tamkajšnjega močnega orožarskega lobija.
Kolikšen je krvni davek trgovine z orožjem, je skoraj nemogoče oceniti, Združeni narodi pa ocenjujejo, da je letno v oboroženih konfliktih ubitih 300.000 ljudi, od tega 90 odstotkov s tako imenovanim malim orožjem, ki brez streliva predstavlja le neroden kol. A verjetnost, da bomo pri trgovini z orožjem prišli do tako transparentnega sporazuma kot pri bananah, je verjetno utopija. Če se da lepo postransko služiti s patriami, ki naravnost padejo v oko in tožilske spise, ob katerih se vsi sprenevedajo, se s štetjem streliva kot postranskega drobiža zagotovo nihče ne bo ukvarjal.
