Smrtno resno, pretežno ironično, globoko in čisto, ekscentrično, problemsko, intelektualno, kratko in jedrnato, kritično, analitično, lahkotno napeto, groteskno, melanholično kolažirano, tragikomično in ironično, ekstravagantno, prefinjeno realizirano... Za vas, dragi bralci, smo brali in najboljše odbirali sodelavci Dnevnikove kulturne redakcije.
Mojca Pišek
Marcel Štefančič, jr.: Zadnji blišč somraka - ker se zgodba o vzponu in propadu ideologije prostega trga niti v romanih ne bere tako napeto. Ker avtor ve, kaj je počel Marx, ko ni pisal Kapitala. In ker za razliko od Marxa pozna vlogo organske hrane v svetovni revoluciji.
Miha Mazzini: Če ti ni kaj prav, se pa izseli! - še drugega vrhunskega slovenskega publicista priporočamo, ker v svojih kolumnah sreča fanatike, pričakuje Odrešenika, prisluhne narodnozabavni glasbi in najde raj ter pomaga nositi kolektivni slovenski avtocestni križ. Za prave vernike!
Louise Glück: Onkraj noči - ker niti pomislili niste, da bi bili na plaži izbirčni s kvalitetno sodobno ameriško poezijo.
Iva Kosmos
Aleksandar Hemon: Projekt Lazar - dve zgodbi: prva v ledeni severnoameriški zimi, druga v peklensko vročih ukrajinskih vaseh. Leta 1908 sredi belega dne v Chicagu ustrelijo judovskega priseljenca Lazarja, sto let kasneje ameriško-bosanski pisatelj raziskuje njegovo življenjsko zgodbo. Roman ceste z ekscentričnimi lovskim zgodbicami. Za smeh skozi solze.
Jonathan Franzen: Svoboda - daljši dopust je pravi čas za ambicioznejši bralski projekt, kot je 700-stranski "veliki ameriški roman", spisan spretno, berljivo in enostavno. Glavni adut je zgodba, napeta družinska saga v času vladavine Busha mlajšega. Pa vprašanje: "praktični" življenjski kompromisi ali svoboda družbenega izločenca?
Veronika Simoniti: Hudičev jezik - zgodbe, ki dišijo po južnih deželah in izginulih krajih. V glavnih vlogah: Calvino, Cankar, Brodski, Silvina Ocampo in drugi "jadralci, ki so jih vetrovi gnali sem in tja". Intelektualna proza v senzualni obleki.
Tanja Lesničar - Pučko
Andrej Blatnik: Saj razumeš? - "Čudno se je zbuditi v neznanem stanovanju. Pogledaš žensko, ki leži poleg tebe. Kako si prišel sem? Ne moreš vendar na vlaku nagovoriti ženske, ki bere Coelha. Ampak se zgodi. In zdaj si tu. Ona spi. Poslušaš: še diha. Strašno bi bilo, če ne bi. Koga bi poklical? Kako bi razlagal? Zdaj je vse mogoče urediti."
Robert Walser: Jakob von Gunten - "Kot je znano, vsak podoficir hoče, da so obrazi njegovih vojakov natanko tako grobi in srditi kakor njegov, to mu ustreza, kajti praviloma ima smisel za humor. Resno: tisti, ki ubogajo ukaze, so večinoma videti natanko kakor tisti, ki jih dajejo. Sluga sploh ne more drugače, kakor da prevzame maske in manire svojega gospoda, da jih takorekoč prostodušno širi naprej."
Carlo Ginzburg: Sir in črvi - "Menocchio je moral javno preklicati vsa izrečena krivoverstva, se na različne načine pokesati, v znamenje pokore zmeraj nositi škapulir s križem in na stroške otrok preživeti v ječi preostanek življenja."
Gregor Butala
George R. R. Martin: Ples z zmaji - ker se je obsežna Martinova saga s svojo lahkotno napetostjo že izkazala za nadvse uporabno počitniško branje.
Gary Shteyngart: Superžalostna resnična ljubezenska zgodba - ker je skorajšnja sodobnost, kot jo s prisrčno zlobo popisuje Shteyngart, nadvse zabavno karikirana in obenem groteskno resnična.
Halid Al Hamisi: Taksi - ker so izpovedi kairskih taksistov tako preproste in hkrati tako silovite, da iz intimnih socioloških vinjet prehajajo v melanholičen kolaž, ki niti ni toliko napoved poznejše arabske pomladi kot pa portret nekakšne "jeseni človeštva".
Sandra Krkoč
Arnon Grunberg: Plavi ponedeljki - lik svoj fetiš odkrije v nenehnem obiskovanju prostitutk, a z njimi, ne boste uganili, povečini le kramlja. Dolgčas torej? Niti ne, saj ne manjka mehke pornografije, tragikomike in ironije.
Ognjen Spahić: Hansenovi otroci - kraj: Romunija konec 80. let ob zatonu Ceausescujeve diktature, protagonisti: izolirani gobavci. Zatohla tematika, a začinjena z ekstravagantnim jezikom in čutom za humor v stiskalnici osebne in družbene krize.
Mircea Cartarescu: Zakaj ljubimo ženske - Ker avtor ne zataji, da so moški do nežnejšega spola včasih "svinje" ali da jim sla po mednožju pogosto zamegli pogled na zalita stegna, predvsem pa, ker se ne boji norčevati iz samega sebe. Lahkotni nastavki, a prefinjena realizacija.