Prvoosebni pripovedovalec že v zaganjalni fazi sicer ponudi kardinalne informacije iz svoje življenjske liste, kot so, da je bil njegov oče alkoholik težke kategorije, da je del otroštva preživel pri krušnih starših, nekaj časa odsedel v zaporu, v pripovedni sedanjosti pa čemi v psihiatrični bolnišnici, kjer ga redno obiskuje ljubeča žena.
Toda te na videz jasne slike so le del sestavljanke, ki ji manjkajo številni delci. In tako kot pri zlaganju ujemajočih se sličic, ko zdaj odkrijete en košček, ki tvori spodnji desni kot, v naslednjem hipu pa se lotite sestavljanja sredinskega območja, pripovedovalec povsem nesistematično brska po svojih spominih. Zdaj tu izkoplje eno luknjo, čez nekaj odstavkov drugo, ju nato skuša povezati z rovom, a ga medtem zmede asociacija na nekaj tretjega. Ko se vrača k pripovedim, ki jih je že nastavil, pa jih ne nujno razpotegne v kronološkem zaporedju, temveč jih kot žvečilke nateguje v različne časovne smeri. Pisec je zagotovo mojster draženja, saj brž, ko zaide na žgečkljiv teritorij ene zgodbe, preskoči v drug scenarij, in ko se ponovno vrača k prejšnjemu, se pretvarja, da je pozabil, na kateri pripovedni točki je ostal. Toda amnezično postopanje za seboj povleče večkratno ponavljanje nekaterih predelov, kar lahko bralca zdolgočasi. Pomislite, da bi se več ur šli igrico, v kateri morate ponoviti vse besede, ki jih je izustil tekmovalec pred vami, šele na rep pa primakniti svojo.
Vrh tega bralčevo miselno utrujenost povzroča tekst brez poglavij in le redkimi odstavčnimi premori; ravno ko želite nadihati možgane, vas že dohiti nov stavčni stampedo. In ne nazadnje se vam bo pogosto zazdelo, da ste zašli v nepregledno džunglo nesmislov, toda pomnite, protagonist je v norišnici, a je še vedno dovolj priseben, da črepinje sestavi na kup. Torej še enkrat, piščeva genialnost ali blodnjavost?
