Časi se res spreminjajo: pred petindvajsetimi leti so takrat še neznani Guns N' Roses ogrevali občinstvo pred vašimi koncerti, danes vi na turnejah nastopate pred njimi. Narobe svet?

To me pušča povsem neprizadetega. Stvari se pač spreminjajo, z našo vednostjo ali brez nje. Na mnoge spremembe niti ne moremo vplivati, četudi bi si včasih želeli. Ne obremenjujem se torej s tem, kdo je komu predskupina, kdo nastopa pred ali za nami. Do vsakega nastopa pristopim resno - edino, kar je v aktualnem primeru drugače, je, da je naš program pač krajši. Osredotočamo se na to, da bomo v tej uri, ki jo imamo na voljo, znali prepričati poslušalce.

Ko sem govoril z Willom Sergeantom iz Echo & The Bunnymen, ki so se jim na podoben način zgodili U2, je dejal, da kreativni nadzor ne odtehta dejstva, da si lutka nerazgledanih in brezosebnih glasbenih oligarhov.

Zelo prepričljivo stališče. Ljudje sprejemamo odločitve in za njimi moramo - ne glede na posledice - tudi stati. Vedno se ne izide, tudi nam se ni, a smo morali iti naprej. The Cult smo si obljubili, da bomo pisali in živeli glasbo tega trenutka. Obračati se nazaj nima smisla. Zato smo tudi posneli Choice of Weapon, album, ki temelji na naših izkušnjah tukaj in zdaj. Snemali smo konec lanskega leta, material je svež, aktualen. Z Guns N' Roses je zgodba povsem drugačna - to je le blagovna znamka, v bistvu gre za Axla Rosa, ki izvaja šopek velikih pesmi. O njih znam povedati veliko več kot marsikdo, saj sem jih videl že leta 1987 v klubu Marquee in jih povabil na turnejo.

Vam torej osamljeni jezdec Axl Rose vrača uslugo?

Aktualna turneja je imensko zelo pisana. Oder bomo delili z različnimi glasbeniki, nastopili smo že z Ozzyjem Osbornom in Slashem, čakajo nas še Jack White, Patti Smith, Garbage… V Ljubljani se nam bodo pridružili Gun.

Choice of Weapon je poseben tudi zato, ker ste se pred leti že odrekli klasični obliki albuma in se zavezali izdajanju EP-jev (Capsule 1) in "malih plošč" prek iTunes (Embers, Every Man And Woman Is a Star).

Nobene posebne zgodbe ni za tem, da smo spet posneli album - preprosto povedano, premislil sem se. Nikogar ne poznam, ki se v življenju ne bi kdaj premislil, in tudi sam ne razmišljam več enako kot pred tremi leti. Zgodilo se je v hipu. Lahko mi očitajo, da sem protisloven, a če živiš za trenutke, kot živim jaz, potem se moraš tako tudi obnašati. Nekateri ljudje se poročijo in ločijo v enem tednu, zakaj se potem jaz ne bi smel premisliti po treh letih? Življenje teče naprej in vsak dan prinaša odločitve, toda to ne pomeni, da sem kaj spremenil svoj pogled na prihodnost glasbene industrije. Še vedno verjamem, da je format ene same samcate skladbe način, da gremo naprej. Slaba navada glasbene industrije je, da v 21. stoletju verjame v preživeti format albuma. Saj vidimo, kaj je danes ostalo od tega formata, prilagoditi času pa se ne znajo. Takšen odnos je beg pred realnostjo ali čista ignoranca.

Prav tako ne vem, kako si lahko glasbena industrija zatiska oči pred ekspanzijo skupnosti videoiger. Pa na primer ena stane 60 evrov ena! Pozabite na zastonjsko nalaganje glasbe s spleta - to je preteklost. Vprašati se je treba, zakaj mlada generacija toliko investira v igrice, ni pa pripravljena žrtvovati nekaj drobiža za album? In mi se borimo s temi korporacijami, ki obračajo na milijarde dolarjev. The Cult nimamo toliko sredstev, v najboljšem primeru zberemo nekaj tisoč dolarjev, ki jih hitro porabimo za stroške studia, produkcijo, montažo, mastering… Stroški so toliko večji, ker smo kitarski bend, in taki delamo mastering na poseben način, zato moramo najeti strokovnjaka, ki pa jih je vedno manj. Stara šola se počasi poslavlja, novih pa ti prijemi ne zanimajo.

Torej vam je razvpiti producent Bob Rock močno izčrpal proračun?

Bob ima zelo visoko ceno, dobršen delež pa je odpadel tudi na koproducenta Chrisa Gossa, katerega delež je bil na albumu zelo pomemben. Če dobro poslušate izdelek, lahko slišite, da se v zvoku skriva vsak peni, ki nam je bil na voljo. Prav ničesar nismo pustili v žepih. Upamo, da bomo s prodajo povrnili stroške, a bo zelo težko. Danes se glasba prodaja v razmerju šest proti ena, mislim na razmerje med prelaganji s spleta in številom kupljenih izvodov albuma.

Glede na odzive se vam je naložba vsaj v zvočnem pogledu izplačala. Kritiki, ki so v preteklosti že nekoliko obupavali nad vami, so Choice of Weapon postavili ob bok vaši "zlati dobi".

Meni je bolj pomembno, da so ljudje prisluhnili materialu, da so v njem našli nekaj, kar jih je pritegnilo. Tudi pretekli albumi niso bili toliko preslišani, kot se zdi na prvi vtis. V Moju so se navdušili nad Born Into This, Beyond Good And Evil je požel mešane recenzije, toda nekatere so bile odlične. Tudi moja sodelovanja v bendu Boris, kolektivu UNKLE ali v projektu The Doors of the 21st Century so bila zelo dobro sprejeta. Problem ljudi je, da jim zmanjkuje domišljije, zato težko sprejemajo spremembe. Če bi se dovolj poglobili, bi spoznali, da The Cult nikoli nismo bili odsotni. Resda nismo komercialni, vendar to ne pomeni, da ne obstajamo ali da je naše delo kaj manj pomembno. Kaj je pravzaprav naša zlata doba? Po pravici povedano ne vem, kaj bi morala predstavljati. Zame je glavno, da je bend močan. V tej postavi smo skupaj že sedem let in album je odsev tega. Dober si samo toliko, kolikor si dober danes! Vse drugo so zgolj podatki za enciklopedijo.

Ne moremo pa zanikati, da ste se z albumom vrnili v geografske širine Severne Amerike - še bolj na sever. Klic divjine se zdi prisoten na vsakem koraku.

Stik z naravo je sentiment, ki prebiva v vseh ljudeh; vse drugo je prisilna nevroza. Inkarnacija, v kateri smo sedaj, je stopnja v človeškem razvoju, na kateri smo v mnogih pogledih izgubili svoje dostojanstvo. Izgubili smo naš živalski nagon, ki nam je pred tem pomagal preživeti. Vse poskušamo racionalizirati, objektivizirati, etiketirati. Obstaja višji zakon, ki se mu ne moremo izogniti. Ni pomembno, ali imaš debel bančni račun, veliko hišo ali dobro frizuro, za vse je konec enak - smrt. Pomembno je, kaj boš naredil v obdobju pred smrtjo, ki ga imenujemo življenje. Vsi vemo, da nas čaka konec, prihodnost poznamo, zato je treba izbrati sedanjost. Gre za budistično filozofijo, a tudi resnico. V divjini se tem občutkom globine človek najbolj približa. Tam namreč veljajo drugi zakoni kot v civilizaciji - zakoni narave, ki jim bomo morali znova prisluhniti. Vprašanje je, če nismo že prepozni.

Občutek pris(o)tnosti življenja severnoameriških Indijancev je praktično stalnica v vaši karieri. Kaj vas tako privlači, da ste posvojili njihove simbole in razmišljanja?

Vse to so arhetipi, ki so prisotni v vseh človeških doživetjih. Geografska širina ali kontinent pri tem ne igrata nobene vloge. Kultura Indijancev izvira iz njihovega odnosa z naravo. Večina teh ljudi je v predmodernem svetu živela v divjini, nekatera plemena še danes prakticirajo takšno življenje in tradicionalne oblike preživetja. Na neki točki te plemenske vrednote občutimo vsi, ne glede na naš izvor.

Na neki točki imamo danes tudi mnogo novorockerjev, ki se "šlepajo" na zvok 80. let. Kako kot udeleženec in soustvarjalec vizije tega "temnega" desetletja gledate na ta "revival"?

Saj smo bili tudi mi pod raznimi vplivi, ko smo začeli igrati - poskušali smo poustvariti zvok 60. in 70. let oziroma se nanj nasloniti. Uporabljali smo enake instrumente, podobne ojačevalce, tehnike igranja… V nasprotju z današnjimi glasbeniki pa smo si vzeli veliko več časa za pripravo pesmi. Danes se vse dela nekaj na hitro, ker se vsi bojijo, da bi jih kmalu pozabili. Prav zato je toliko motenj v komunikaciji. Obstaja razlika med vplivi in posnemanjem; gre za dve povsem drugačni stvari. Na začetku smo doživeli veliko kritik na Otoku, češ, zakaj imamo tako radi The Doors in Led Zeppelin. Saj tega nikoli nismo zanikali, a prav tako ne, da smo poslušali tudi The Stooges, Public Image Limited in Joy Division. Navsezadnje pa smo v The Cult vložili predvsem sebe in to nas je naredilo posebne. Sicer pa neposredno ne moreš kopirati nikogar. Če poslušaš stare blues albume, spoznaš, koliko teh vsebin je kasneje na novo zaživelo pri Rolling Stones ali Led Zeppelin, pa četudi so jim stari bluesovski kritiki očitali, da je vse samo kopija.