Piše: Edit Rosen*

V 19. stoletju, tem ključnem času za oblikovanje vseh premis, na katerih temelji zahodna civilizacija, je med drugim vrhunec dosegla tudi kulturna zaznava o drugačnosti, tujosti ženske. V 19. stoletju se je razmahnila sicer stoletja poznana vera v nagnjenost žensk k "histeriji", psihičnim težavam, ki da jih povzroča nestabilna, premikajoča se, kaos povzročajoča maternica. Sam Sigmund Freud je v svojo veliko teorijo vgradil mizogino predstavo o ženski, ki je v bistvu "kastriran moški", ki jo obvladuje "zavidanje penisa". S histeričnimi pacientkami se je ukvarjal teoretsko, pri čemer je v začetku postavil, da so histerične ženske žrtve otroške spolne zlorabe.

Kasneje je to tezo zavrgel, ker svojim pacientkam ni verjel. Dušni zdravilci njegovega časa pa so se ukvarjali tudi s praktično terapijo, ki se je znanstveno imenovala "medenična masaža". Vodni curki, umetni penisi in vibratorji, ki so se pojavili takoj, ko je bila tehnološko ukročena elektrika, so bili torej na začetku terapevtski pripomočki, s katerimi so znanstveni zdravitelji diagnosticirane masturbirali do orgazma oziroma do "histeričnega paroksizma". Šele okoli časa prve svetovne vojne je ta prevladujoča psihiatrična diagnoza izgubila svojo prepričljivost.

Ženska bolezen

Že po drugi vojni pa se je pojavila nova psihiatrična diagnoza bolezni, ki je, prav kot je bila histerija, v bistvu ženska bolezen. Zanjo se prav tako domneva, da je lahko genetsko prenosljiva in so jo prav kot sprva histerija statistično močno povezovali s spolno zlorabo v otroštvu. Imenuje se mejna osebnostna motnja (MOM), zato ker so zgodnji opisovalci simptome označili kot mejne med nevrozami in psihozami. Leta 1980 jo je Ameriška psihiatrična zveza uvrstila v svoj znameniti priročnik.

Simptomov je devet, za diagnozo je potrebna prisotnost vsaj petih: bolesten strah pred zapustitvijo, viharni medosebni odnosi, ki se začnejo z idealizacijo, končajo pa s popolnim razvrednotenjem te osebe, nestabilna osebna identiteta, vključno s spolno, impulzivnost in življenje ogrožajoče vedenje, denimo spolna promiskuiteta in nezaščiteni spolni odnosi, divja vožnja, preobjedanje, zasvojenost s substancami, stalne samomorilne ideje, poskusi samomora ter ponavljajoče se samouničujoče, bolečino povzročajoče vedenje. Poleg tega pa še čustvena nestabilnost, ki v hitrih ciklih niha med strahom, razdražljivostjo in apatijo, kronični občutki notranje praznosti, napadi divjega besa, ki so izraženi bodisi kot verbalno nasilje, fizično nasilje ali oboje, med katerimi pacient izkazuje paranoidno mišljenje in epizode psihotične odmaknjenosti od resničnosti. Nekateri pacienti so popolnoma psihosocialno hendikepirani, večina pa izkazuje tako imenovano visokofunkcionalno prilagoditev na svojo bolezen.

Notranje življenje

Nabor bolezenskih znakov komajda obrazloži, kakšno je notranje duševno življenje in zunanje, socialno vedenje ljudi, ki imajo MOM. Ker je njihova inteligenca neprizadeta, so lahko zelo bistri in izobraženi ter predvsem zelo ambiciozni. Dajejo celo vtis, da življenja ne gledajo kot osebno rast in iskanje izpolnitve, temveč kot sovražnika, ki ga je treba z vso silo naskakovati. Zato so velikokrat karierno in finančno zelo uspešni, v tem pa tiči velik del njihovih socialnih težav. Slej ko prej so zaznani kot rušilci, zahrbtneži, manipulativni lažnivci, goljufi in koristoljubneži, ki razrušijo delovne kolektive. Zato jih zaznamuje zgodovina hitro menjajočih se zaposlitev, ki se vse končajo katastrofalno. Po dveh, treh letih ne le menjajo službo, temveč pogosto tudi mesto bivanja ali celo državo, saj vse življenje nenehoma "začenjajo znova". Podobna je njihova zgodovina medosebnih odnosov. Zaljubljajo se bliskovito, malone v kogarkoli, ker so kemično zasvojeni z nevrotransmitersko evforijo. Spolnost uporabljajo kot orodje, ne kot del osebne izpolnitve, ker domnevajo, da je mogoče z denarjem in seksom vsakogar privezati nase. Strah pred zapustitvijo jih tako obvladuje, da se ljubezenskega razmerja tudi lotijo tako, da partnerja tako ali drugače spravijo v položaj odvisnosti. Hkrati se vnaprej "zavarujejo" pred zapustitvijo, ki jo imajo za neizbežno, tako da vzdržujejo stike s še drugim dejanskim ali potencialnim ljubimcem, potem pa enega in drugega izigravajo ali pa se vdajajo neobvladljivemu varanju. Limbične soodvisnosti sploh niso zmožni, a si ravno tega zares in bolestno želijo. Večinoma tako, da fantazirajo o spolnem razmerju, v katerem bi bili sami dejansko obravnavani kot nebogljeni mali otroci, za katere partner brezpogojno skrbi kot mati za dojenčka. V intimnem razmerju se kaj hitro izkaže njihova ranjenost, infantilna nemoč in seveda strah pred zapustitvijo, zaradi katerega svoji najbližji osebi prirejajo ure in ure pobesnelega kričanja, v katerem jo obtožujejo lažnih čustev, zarot, zlih namenov.

Napadi besa

Napadi besa so zanje očiščenje, katarza. V javnem življenju izkazujejo otročji, napihnjen narcizem, primitivno spolno samozavest in brezbrižnost. Njihove življenjske zgodbe so polne izmišljenih neverjetnih podvigov, prirejenih osebnih podatkov, laži o izvoru družine, nevzdržne hvalisavosti. Zgradijo fascinantno, dinamično, umetno javno osebnost, ki pa nima trdnega jedra. Njihova prepričanja so prepričanja človeka, ki jih je zadnji očaral. Zanimajo jih reči, ki zanimajo tega človeka, celo govoriti in vesti se začnejo tako kot predmet trenutne idealizacije. Ko intimno razmerje razpade, so se zmožni nemudoma spustiti v novega, kar jim zagotovi ponovne eksplozije čustvene in hormonske evforije. Čeprav so spretni socialni manipulanti, so nezmožni dejanske empatije: kakor da sploh nimajo nevroloških naprav za limbično sozvočje in soodvisnost, kakor da so čustveno slepi. Kadar jih nenehno manipuliranje, laganje in impulzivnost spravijo v precep, se odzovejo tako, kot da niso nič krivi in za nič odgovorni. Tedaj izkažejo svojo infantilnost: samoobčutijo in izrazijo se kot prevarani otroci, tudi če okoliščine, vzroke in posledice sicer razumejo. Tako samodoživljanje je pri pacientih z MOM edino trajno in pristno, sicer pa življenje doživljajo pozunanjeno, kot serijo filmskih scenarijev, o katerih tudi nenehno katastrofično in obsedeno fantazirajo. Tako so ves čas duševno v stanju budne, obsedene pripravljenosti na "katastrofo", ki jo nenehno pričakujejo.

Domnevajo, da samo v ZDA živi več kot šest milijonov ljudi z MOM, vsaj 60 odstotkov tega je žensk. Do 70 odstotkov pacientov izkazuje zgodovino težkih zlorab, predvsem spolne, v otroštvu. Večina pacientov z MOM je diagnosticirana hkrati tudi z bipolarno in narcistično motnjo. Psihiatri se jih otepajo, ker so manipulativni in nezanesljivi pacienti. Zavarovalnice se jih branijo, ker terapija traja leta in leta. Več kot dve tretjini diagnosticiranih pacientov izkazuje motnje v spolnem vedenju, največkrat zasvojenost s seksom ali zaljubljanjem in promiskuiteto, pri več kot polovici pa gre tudi za občasen ali stalen homoseksualizem. Prav tu pa se stvari hudo zapletejo.

Prihodnjič: Zgodnja osebna tragedija

* Edit Rosen je po izobrazbi in poklicu socialna antropologinja.