O kom govorimo? O ljudeh, ki so nam zagotovili življenje. O starejših. Po tem, ko je vlada z znižanjem pokojnin opeharila 26.000 upokojencev, je v nevarnost spravila nekaj manj kot 20.000 stanovalcem domov za starejše. Ti so bili doslej komajda še deležni varne zdravstvene nege. A po novem je celo denarja za plače tistih, ki zanje skrbijo, premalo.

Koga je pravzaprav treba zaščititi, zaposlene ali stanovalce domov za starejše? Oboje.

Ob opozarjanju na kadrovske težave v domovih se je že slišalo: „Pa naj jim znižajo plače in ne bo treba nikogar odpustiti!“ A plače zaposlenih, največ je na primer bolničarjev s poklicno šolo, so že tako nizke, da brez dodatkov za nočno in nedeljsko delo komajda dosežejo raven minimalne plače. In to za delo 24 ur na dan, vse dni v tednu in v letu. Dodatke, kot je regres, jim vlada vsakič, ko je na sporedu paket varčevanja, okrni. V enem od domov so, ironično, pravzaprav veseli, da so na območju visoke brezposelnosti. Tako nimajo večjih težav, ko iščejo kader za (psihično in fizično) zahtevno delo.

Kaj pa stanovalci? Mnogi bi bili raje v domačem okolju. Pa niso in to ne po svoji krivdi. Že doslej so se v domovih za starejše počutili kot inventar, ki potrebuje redno vzdrževanje. Negovalci so morali svoje delo opraviti hitro, brez odvečnih prijaznih besed ali nasmehov. Zdaj pa bo zaradi premalo denarja za plače zaposlenih, kot kaže, lahko ogroženo tudi njihovo zdravje, saj manj negovalcev vsega potrebnega dela kljub potrebam stanovalcev in zahtevam ZZZS ne bodo mogli opraviti.

Je to odnos, ki ga želimo imeti do (naj)starejših? Nihče ne zahteva, da bi se jim denimo zahvaljevali za svet, v katerem živimo. Le nenavadno je, kajti na njihovem mestu bomo prej ali slej vsi. Tudi tisti, ki zdaj menijo, da se na njih splača (in spodobi) varčevati.