Slike nalašč sestavlja iz minljivih in revnih materialov, kot je na primer selotejp, s katerim slika v zadnjem času. Podpira "naredi sam" estetiko, ki je polna napak in grdote, s čimer se postavlja proti "umetnosti kot blagovni znamki" in zloščenosti kreativnih industrij. Marketinški naravnanosti človekove produkcije se upira tudi z zavestnim zavračanjem lastnega sloga, ki ga venomer znova ruši z vdorom nepredvidljivih elementov, materialov in načinov predstavljanja. Svoja dela umešča v različne javne kontekste, kot so fanzini, stripi, časopisne ilustracije; postavlja jih v galerijske prostore ali uprizarja v zvočno hrupnih performansih in javnih akcijah.

V središču umetnikovega delovanja je zavest, da formati določajo vsebine, zato teži k drugačni interpretaciji sprejetih načinov pripovedovanja, na primer v stripu. Spremlja ga tudi spoznanje, da se vsak uspešen upor neizogibno sprevrže v institucijo, zato institucionalno kritiko umetniškega sistema zavestno uprizarja znotraj galerijskega prostora. Omenjena ambivalentnost med uporom in kapitulacijo je prišla najbolj do izraza pri njegovi obsežni samostojni razstavi v Galeriji Alkatraz v začetku leta 2011. Z razstavo Pobeg iz Alkatraza je potrdil minimalno sprejetje sistema, zato da bi lahko v njem postal kompetenten sogovornik. Matej Stupica nima zadrege glede neskladnosti aktivizma in umetnosti (artivizem), ampak zavestno priznava načelno podobnost obstoječih sistemov, tudi upora. Umetniškemu sistemu se ne upira, temveč ga napravi vidnega. Tovrstna pozicija do družbeno angažiranega delovanja znotraj umetnosti izhaja iz njegove afinitete do antifašističnega boja in protestov. Za slednje je z leti ugotovil, da so postali čudna vrsta institucije, ki vključuje točno odmerjeno družbeno koreografijo s policijo, molotovkami in zamaskiranimi protestniki. Podobno velja tudi za artivizem.

Na razstavi Pobeg iz Alkatraza je zato postavil ob bok več nivojev izjavljanja: od slike, v kateri so bila razkrita navodila za izdelavo molotovke, do nakupovalnih vozičkov ali barvnih neonk kot aluzij na Dana Flavina. Besede je uporabljal kot znake, a kljub temu njegove izjave niso bile banalne krilatice, temveč ostre antifašistične in protikapitalistične izjave. Med najbolj dodelanimi kosi v totalni postavitvi je bil pianino z naslovom Organ..., ki ga je Stupica zasnoval skupaj s Stašem Vrenkom in ga nedavno razstavil tudi v okviru Svetlobne gverile na skupinski razstavi v Galeriji Vžigalica. Klavir govori o smiselnosti vdora v utečeno harmonijo delovanja. V tipke sta avtorja vgradila prenos na druge odpadne elemente. Namesto na nakovalce bi z igranjem na posamezne tipke sprožili električni mešalnik, nemo lučko, namesto po struni bi kladivce udarilo po pločevinasti žlici ali prelistalo knjigo. Hrupni vdori pri klavirju najbolj pridejo do izraza ravno pri igranju predpisane harmonije, ki se neprestano kvari in razpada. Razširjeni pianino z raznorodno zvočno navlako je avtor posvetil gibanju Fluxus, ki je ena od temeljnih avtorjevih zgodovinskih referenc. Gibanje je odlikovala tista odprtost, ki je zelo značilna za generacijo Mateja Stupice in ki ne išče jasnih ločnic in meja, definicij in propozicij, temveč predstavlja nenehne premene ter neulovljivost časa in materije. Ne gre za pomanjkanje smernic, ampak za spoznanje mlajše generacije, da so številne smernice, ki jih postavlja družba, povsem odveč.