Španija je kot prva reprezentanca v zgodovini osvojila dva evropska prvenstva zapored, skupno s svetovnim prvenstvom pa tri velika tekmovanja v zadnjih štirih letih. Posebno mesto v zgodovini so si našli tudi Casillas, Reina, Sergio Ramos, Arbeloa, Albiol, Xabi, Xavi, Iniesta, Fabregas, Silva, Torres in Cazorla, ki so se pridružili Rainerju Bonhofu, ki je bil pred včerajšnjim dnem edini nogometaš z dvema evropskima naslovoma, ki ju je osvojil v dresu nemške izbrane vrste.

Nova podoba italijanske reprezentance tokrat ni prišla do izraza. Njena trdna obramba še nikoli na tem prvenstvu ni imela toliko lukenj, ob redkih izletih na nasprotno polovico pa niso imeli prave rešitve. Potem ko je že v prvem polčasu ostal brez poškodovanega Giorgia Chiellinija, je ob polčasu italijanski selektor v garderobi pustil tudi Antonia Cassana. Ta je bil tako zamenjan na prav vseh šestih tekmah evropskega prvenstva.

Antonio Di Natale je sprva prinesel nekaj poživitve, toda če je na prvi tekmi proti Španiji v skupinskem delu kot edini nogometaš na EP matiral španskega vratarja Ikerja Casillasa, je bil tokrat v dvoboju iz oči v oči boljši španski kapetan. Vseh italijanskih upov je bilo konec, ko se je poškodoval Thiago Motta, ki ni mogel nadaljevati igre, Italija pa je pred tem že porabila vse tri menjave.

Očitno je bilo, da so oboji spoznali, da je vsega konec. Španci tekmeca iz Apeninskega polotoka niso želeli osramotiti, a so kljub temu zabili še dva zadetka. Med strelce sta se vpisala rezervista Fernando Torres in Juan Mata. Prvi je kljub stranski vlogi v reprezentanci na koncu zbral tri zadetke, hkrati pa je postal prvi igralec v zgodovini, ki je zabil v dveh različnih finalih evropskega prvenstva – spomnimo: gol Torresa je odločil finale leta 2008 proti Nemčiji. V obeh primerih mu je podal Xavi, ki je postal prvi igralec z asistenco v dveh različnih finalih EP. Špansko prevlado je sklenil Mata, ki je sploh prvič zaigral na tem prvenstvu, furia pa je prva reprezentanca v zgodovini, ki je v finalu zabila štiri gole.

Podobno prevlado, kot so jo imeli Španci na igrišču, so jo imeli tudi na tribunah, kajti zbralo se jih je več kot 11.000, na drugi strani pa je bilo Italijanov le nekaj več kot 5000. Svoje prijatelje v reprezentanci sta prišla vzpodbujat tudi poškodovana člana Barcelone David Villa in Carles Puyol, priložnosti za ogled odločilne tekme pa niso zamudili niti španski zvezdniki iz drugih športov – košarkar Pau Gasol, dirkač formule ena Fernando Alonso in teniški igralec Rafael Nadal, ki je tako našel vsaj nekaj utehe za svoj šokantni poraz v Wimbledonu.

Ob vseh rekordih španske reprezentance in njenih nogometašev je treba izpostaviti vratarja Ikerja Casillasa. Ta ni prejel zadetka v klubskih finalih njegovega Reala v kraljevem pokalu (2011), ligi prvakov (2000, 2002) ter v reprezentanci na svetovnem prvenstvu (2010) in evropskem prvenstvu (2008, 2012). Hkrati je mrežo ohranil nedotaknjeno na deseti zaporedni tekmi izločilnih bojev velikih tekmovanj. "Smo super ekipa, kar se kaže tako na igrišču kot zunaj njega. Biti najboljših na treh zaporednih turnirjih je nekaj enkratnega. Mnogi nas sprašujejo ali smo najboljše moštvo vseh časov. Mislim, da to še nismo," je dejal španski kapetan.