Vprašanje je le, ali je želel atlete z morebitnimi sankcijami pred olimpijskimi igrami v Londonu malce prestrašiti, saj ne gre verjeti, da bi tako urejena športna zveza, kot je AZS, spreminjala pravila igre sredi sezone.

Kakšna je vaša sklepna ocena slovenskih nastopov na EP v atletiki?

Naša pričakovanja v Helsinkih niso izpolnjena. Tekmovali smo relativno slabo, imeli tudi nekaj smole. Pričakovali smo več, kajti zadnja tekmovanja v domovini, vključno s finalom Atletskega pokala Slovenije, so nakazovala dvig pripravljenosti pri nekaterih atletih. Toda tekmovalna forma in sreča sta nam obrnili hrbet. Prepričan sem, da bo na olimpijskih igrah v Londonu bolje.

Govorite o tekmovalni sreči. Na kaj namigujete?

Konkretno je ni imel Brent LaRue.

Če teče atlet po napačni progi, torej pravite, da ni imel tekmovalne sreče. Temu bi se lahko reklo tudi drugače...

Ne bi želel iskati opravičila za LaRueja. Toda dejstvo je, da so bile krivine na olimpijskem stadionu v Helsinkih specifične. LaRue ni bil edini, ki je prestopil in bil diskvalificiran. Bilo je še precej drugih tekmovalcev, ki so plačali visok davek. Mislim da s tem, ko je LaRue stopil na črto, ni pridobil nič na času. V kvalifikacijah je dosegel rezultat 49,60, tekel pa ga je relativno lahko. Če pogledamo čase, ki so bili potrebni za osvojitev kolajne, se lahko prepričamo, da bi bil LaRue blizu temu uspehu.

Ko govoriva ravno o LaRueju, povejte še svoje mnenje o tem, da v mešani coni ni želel dati izjave?

To je zame nedostojno in neprofesionalno. Upam, da se je zgodilo prvič in zadnjič.

Ste imeli predstavniki atletske zveze z njim kakšen sestanek?

Opozorili smo ga predstavniki atletske zveze, vodja reprezentance (Iztok Ciglarič - op. p.), pa tudi doma bomo še enkrat govorili o tem. Ne vem, ali je Brent vse skupaj storil namerno ali je bil kakšen drug vzrok. Kolikor ga poznam, je fant dovolj odprt in simpatičen, zato mislim, da v bodoče z njim ne bo težav.

Zakaj so najboljši slovenski atleti z izjemo Marije Šestak po vrsti odpovedovali?

Imeli smo precej železa v ognju. Trditev, da bi bile ob dobri dnevni formi uvrstitve precej višje ali bi se slovenski atleti spogledovali celo s kolajnami, so bile na mestu. Edino, kar lahko rečem, potrebne pa bodo globlje analize, je, da je najverjetneje krivo planiranje forme pri naših trenerjih, da niso pravilno ocenili ritma med Helsinki in Londonom. Toda to se bo videlo šele po olimpijskih igrah v Londonu. Atletska zveza je pri obveznostih do atletov in trenerjev v celoti izpolnila vse, kar je obljubila. Vsi so imeli materialno osnovo, da so lahko nemoteno izvajali trenažni proces skladno s svojimi načrti.

Boste do začetka OI križemrok opazovali atlete pri pripravah ali mislite potegniti kakšno potezo?

Šola v Helsinkih je dala misliti atletom in trenerjem. Do Londona ne mislimo ukrepati, temveč se z atleti pogovoriti na lep način. Jih vprašati, kako analizirajo rezultate na evropskem prvenstvu. Trenerji gotovo poznajo vzroke bolje kot mi. Je pa prisotno neuradno mišljenje, da ni nujno, da bodo vsi v London tudi odpotovali. Atleti imajo na voljo še nastope na mednarodnih mitingih in državnem prvenstvu, na katerih se lahko izkažejo.

Torej razmišljate, da koga ne bi poslali na OI, čeprav je dosegel zahtevano normo?

Tudi to bi se lahko zgodilo, a je vse skupaj neuradno. Za tistega, ki ne bo imel rezultata ali bo ta ekstremno slab, bi bilo pošteno, da že sam pomisli, če je London mesto, kjer bi lahko solidno branil barve naše države.

Se vam ne zdi sporno pravila igre spreminjati med sezono?

Še enkrat poudarjam, da še ni nič uradno. Toda deležni smo poplave izidov v negativno smer. Takšen ukrep seveda ne more biti moja odločitev, temveč celotnega strokovnega sveta in še nekaterih drugih ljudi. Dejstvo pa je, da je bil začetek sezone slabši od pričakovanj ter da so nas dosežki v Helsinki demantirali. Ne bi pa rad, da nastane nepotreben preplah.

Ste lahko konkretnejši pri imenih, ki so vam v Helsinkih stopili na žulj?

Lahko. Tu mislim predvsem na Rožleta Prezlja, ki je deset dni pred nastopom v Helsinkih preskočil 232 cm, na Finskem pa dosegel 17 cm slabši izid. Nerazumljivih je tudi 52 m Martine Ratej v metu kopja. Ob tem moramo upoštevati, da imajo tudi druge reprezentance favorite, ki bi se morali z lahkoto prebiti skozi kvalifikacije, pa jim je spodletelo. Nekateri slovenski atleti so tudi tekmovali v skladu s svojimi možnostmi in se od njih ni pričakovalo več, kot so dosegli, a celoten vtis ni dober.

Kdo izmed atletov vas je rezultatsko navdihnil?

Na prvem mestu je to Žan Rudolf. Sledi mu Marija Šestak, ki kaže konstantno izboljšanje rezultatov. Izpostavil bi še slovensko žensko štafeto 4x100 m, ki je brez najhitrejše sprinterke Sabine Veit tekla najhitrejši letošnji čas. To dokazuje, da moramo nadaljevati projekt štafet. To je ob pomanjkanju atletov in atletinj težko delo, a mu moramo posvetiti pozornost.

Pri štafetah je navzven delovalo, da je projekt, ki ste se ga lani na začetku sezone lotili ambiciozno, doživljal precej turbulenc. Kako ste ga doživeli vi?

Začeli smo projekt maratona, ki se je po začetnih težavah prijel. Pozitivni vtis se je preselil na srednje proge, ki so danes precej boljše, kot so bile pred dvema letoma in pol. Štafete so še malo težji projekt, ker je treba zbrati pet, šest tekačic ter uskladiti njihove urnike. Včasih tudi individualni cilji ovirajo redno vadbo štafet. A bomo vztrajali. Prvi uspeh se je pokazal v Helsinkih. V Barcelono bomo na mladinsko svetovno prvenstvo tudi poslali žensko štafeto. Ko se bodo mlade zlile s članicami in ko se bo nadaljevala kultura skupnih treningov štafet, upam, da se bo počasi prebil zid in bo zadeva hitreje stekla.